Krmna osnova za črno-bele krave, ki so zrasle v izobilju trave ob zalivskih tokovih z obilico padavin, je popolnoma drugačna kot za lisasto pasmo. V panonskih ravnicah je pašnikov zaradi pomanjkanja padavin izredno malo, kar pomeni, da je treba spremeniti kolobar s setvijo trav, s čimer se poveča onesnaževanje podtalnice z nitrati. Simentalec se v Prekmurju ni ohranil naključno, pač pa zaradi prilagojenosti naravnemu okolju z dobrim energetskim izkoristkom koruzne krme. Simentalke so tudi neprimerno vzdržljivejša pasma - pri nas v hlevu do deset laktacij - obnavljanje črne črede pa podraži bistveno hitrejša iztrošenost zaradi višje produktivnosti in težav z mastitisom. Rejec dobi za mlečno kravo in tele v klavnici precej manj kot za simentalko, s čimer se pri slednji pokrijejo stroški zaradi nižje mlečnosti. Proti strokovno nepremišljeni uvedbi črnih krav govori tudi dejstvo, da bi morali zdajšnji uspešni selekcijski program simentalk finančno in programsko razpoloviti na dve pasmi, česar si v Prekmurju ne morejo privoščiti. Najboljše rejce bi morali preusmeriti iz simentalske v črno-belo pasmo ter s tem pretrgati bazen bikovskih mater. Slavko Švenda ugotavlja, da je prireja večjih količin mleka rešljiva tudi v okviru simentalske pasme s pomlajevanjem in selekcijo črede, vendar pa ustvarja temelje za dobre živali na vsaki kmetiji vsaj ena generacija, saj so te rezultat dolgotrajnega selekcijskega dela. Ker najboljši rejci simentalk vedo, da so uspehi pogojeni z dolgoročnim delom, se ne odločajo za hitro menjavo črede. Kmetje, ki se za spremembo odločajo, pa ne upoštevajo, da so dolgoročni stroški pri črno-belih živalih nesorazmerno večji v primerjavi z uspehom. Ker je mleko zdaj dobro plačano, tudi ne razmišljajo o dolgoročnih selekcijskih in ekološko-ekonomskih posledicah, kar je naloga države in stroke.