Poskusite ime platinaste blondinke prodornega pogleda in resnega obraza, ki stoji pred naslovom ploščka, izgovoriti na hitro ali malce površno. No, kaj dobite? Tako je, ajmimen, kar je na las podobno pravilni izgovarjavi naslova romantičnega štiklca I Me Mine, ki so ga na legendarnem albumu Let It Be - hm, pa ne zaradi Laibacha - leta 1970 prepevali The Beatles. Da, tik pred razpadom se je Philu Spectorju le uresničila velika želja, da bi sodeloval z njimi, in njegovi remiksi sprva trdih, rokerskih komadov so nenadoma pridobili nalezljivo otožnost, osvobojeno vsakršne patetike in samopomilovanja, ki bi ju ob simboličnem koncu otroštva upravičeno pričakovali od benda, ki je dosegel in doživel prav vse, razen svojega konca, h kateremu je zadnja leta podzavestno težil. Let It Be je zato v svoji odkritosrčnosti postal daleč najboljši in najbolj dovršen album skupine The Beatles, popoln labodji spev največje skupine vseh časov. In Aimee Mann, ki tu poleg melanholičnega vokala, uglašenega po novem ženskem sentimentu skupin Throwing Muses in Veruca Salt, poprime tudi za bas, sede za bobne in rokersko, pa vendar ubrano, brez histerije nepotešene ženskosti kake Courtney Love, potegne po strunah kitare, se obnaša, kot da je I'm With Stupid nekakšen Let It Be četrt stoletja pozneje, plošček, ki resignirano čaka olajšanje ob razpadu mainstreamovske izpraznjenosti in hkrati za neosebno, malodane kičasto zunanjostjo skriva pristne občutke o brezplodnosti izvirnega izraza. Ali bolje, Aimee Mann je prepričana, da bodo ameriški izvajalci zveneli najbolj izvirno takrat, ko bodo najbolj podobni reinkarnaciji novega britanskega popa. Déjà vu?