B. B. : RAP IN DRUGE STORITVE Premiera je uspela. Tudi Ali Enu, ki je imel, skupaj s svojo mnogoštevilno skupino, v nedeljo zvečer čast, da otvori prvi, rapu posvečen »mini festival« tod okoli. In priložnost izrabil za predstavitev nekaterih uspehov in kosmatih izrazov s svojega ploščka, vključno z neizdanim, zelo direktnim posvetilom Janu Plestenjaku. Razprodana mala dvorana Hale Tivoli je kajpak znala vsa besedila na pamet in uprizorila celo do zvezd večera nepreseženo valovanje in plavalne vložke čez množico. Naprej je godla štirica sotrudnic iz, občinstvu premalo preprostih, sicer pa s pravimi kitarami, ščepcem soula in bolj intimnim hiphopom opremljenih Luscious Jackson. Ter prepustila oder edini all black ekipi ta večer, stereotipnemu čvekaškemu duetu Hurricane s sploh ne tako stereotipnim coprnikom za gramofonsko mešalko, ki je s svojim umetelnim scratchanjem naredil še pravi uvod tistim, zaradi čigar videa (ne, ne zaradi celotnega opusa) se je pač tam zglasilo toliko z vseh vetrov zbranih duš. BEASTIE BOYS, torej, belemu ansamblu s črnim obrazom, no, najmanj treh, ne vseh po vrsti črnih obrazov. Kakor je vedel povedati dekor: kadar se je za njimi razpelo platno z yin-yangom in zmajem, so tile tečneži rapali in je parter skakal, po rapersko krivil roke in podobno. Ko je za njimi zijala belina, si je trojka opasala kitare, sedla za bobne in odžgala ter odkričala najmanj tri hardkorovske zapovrstjo ali se celo pošalila z angleškim pankom, medtem ko se je publika vedno manj navdušeno ukvarjala s pogom. Kadar pa so se prižgali rdeči lampioni, ki so odsevali v kurbirski zavesi iz lesketajoče se folije, ko so si zabavljači vzeli čas za salonski intermezzo, se je z wah-wahom pililo fank in Shafta, lepilo Zappine kitarske sole čez psihedelične dube, povzemalo Santano in uganjalo še bolj nemogoča čudesa. Od onega, ko so tolikanj pričakovano Sabotage za bis uvedli s countryjem ter s citatom Billyja Idola. Nauk: kdaj lahko v Hali Tivoli igraš hardcore, če si se rodil dosti pred Green Day, kdaj lahko izživiš svoje intimne preference? Ko si, ne samo rapovska, temveč celo bela rapovska zvezda. Beastie Boys to, kakor tudi strežejo z visokooktanskim rapom, delajo dovolj šarmantno, za bizarnosti nevajena ušesa pa v približno pravih odmerkih, da smo in so bili zadovoljni. Na potezi je leva scena.