Okoli osme ure zjutraj naju je zbudila moja mami. »Dekleti, čas je, da vstaneta! Danes nas čaka ogled mesta!« je rekla. Obe sva bili zelo nejevoljni, a vseeno sva vstali in se počasi odvlekli proti kopalnici. Med umivanjem zob se mi je porodila ideja. In zdela se mi je odlična! »Kaj pa, če bi jaz in Lucija sami šli po mestu? Vi, starejši, pa bi lahko šli skupaj,« sem se namuznila. Po približno enominutnem prepričevanju sta se le omehčala. Po kosilu sva se oblekli, moj oči pa naju je odpeljal do centra mesta. Preden smo se poslovili, nama je dal še denar za sladoled in kakšno pijačo. Seveda so sledili še tipični starševski nasveti, a teh nisem poslušala. Ko se je odpeljal, sva bili polni navdušenja, veselja in adrenalina. Najraje bi šli na vse konce hkrati. Za prvo postajo sva izbrali park. Med hojo sva si kupili tudi sladoled. Ko sva prehodili ves park in pojedli sladoled, sem jo odpeljala proti spodnji grofiji. Ker so tam potekala dela, je bila zaprta, a nisva se preveč "sekirali". Nato sva se še malo sprehodili ob starem mestnem obzidju, šli v Hermanov muzej in si ogledali še veliko drugih zanimivosti. A čez nekaj časa sva imeli dovolj mesta in njegovega vrveža, zato sva se odpravili v naravo. Peljala sem jo k Heraklejevemu templju. Med hojo sva si ogledali tudi lapidarij. Ko sva prispeli k templju, sva sedli v travo in prisluhnili pticam, ki so žvrgolele med drevesi. »Celje mi je zelo všeč. Zanimivo, koliko zgodovinskih stavb je ohranjenih,« je rekla Lucija. Z njo sem se seveda strinjala. Potem pa je še dodala: »Kljub temu pa imam dovolj zgodovine za danes. Pojdiva se domov preobleč, razkazati mi moraš še trgovine.« Jaz sem se nasmehnila in ji odvrnila: »Pa res ne moreš iz svoje kože.« Poklicali sva atija, da je prišel po naju.