Nato je sedla v travo, odprla torbo, vzela iz nje kup listov papirja in jih polagala predse. Veter je liste sproti odnašal, Huttunen pa je tekal za njimi in jih spet vračal. Nenadoma se mu je vse skupaj zazdelo čudežno lepo: ko je izročil pobegle lističe svetovalki, se je ta veselo zasmejala in se mu zahvalila. Postal je tako dobre volje, da bi od same sreče najraje zatulil, a se je premagal, čeprav je bil že čisto na tem. Vsaj za začetek se mora pokazati kot povsem običajen človek.