Kar je kul. Nas največja potniška ladja na svetu zanima, dokler stoji v Monfalconeu. Dokler čaka nas. Dokler se ne premakne. Zaenkrat se ji nikamor ne mudi. Nam tudi ne. Zato se lahko ustavimo ob cesti, sedemo v travo in si podamo roke v molitev za vse tiste, ki so preživeli Titanik, a kljub temu niso dočakali prve vožnje Velike princese. Molitev je vodil Krajnc, ker pozna verze in ker jih zna recitirati z resnim obrazom, medtem ko sva se midva le spogledala in sklenila, da advokata odpustiva, ker je dovolil, da sva na to pomembno pot krenila z avtom in da zdaj na nekem anonimnem travniku moliva za duše bogatašev s Titanika. Na koncu smo še fonetično zapeli dobro staro sanremsko kancono L'arca di Noe: "Partira, la nave partira... dove arivera... kvesto no či sa... sara kome... larka di Noe... il kano gato ijo... e te." V kakem Vincijevem filmu bi trije polnoletni Slovenci do morja potovali tri dni, toda mi smo trdno sklenili, da tja dospemo, še preden ura odbije poldan. Kar pomeni, da smo potem v avtu čas zabijali z naštevanjem, kaj vse mora človek vzeti na ladjo, če hoče preživeti. Pa smo se spomnili na dobrega starega svetopisemskega Noeta in se skušali spomniti, kaj je ob oni veliki povodnji, imenovani potop (ja, Prva Mojzesova knjiga), naložil na svojo ladjo. Naštevali smo in naštevali in naštevali in naštevali in naštevali... in kmalu našteli več živali, kot jih pozna ljubljanski zoo. Bili smo bolj izčrpni kot Biblija, ki časa resda ni zapravljala: "Od čistih živali in od živali, ki niso čiste, od ptic in od vsega, kar lazi po zemlji, je prišlo po dvoje k Noetu v ladjo, samci in samice, kakor je Bog zapovedal." Če bi imel Noet fotoaparat, bi reči precej poenostavil, tako pa je jasno le, da je Bog mislil predvsem na seks. Mi trije smo se kakopak že zdavnaj prelevili v spiritualna bitja, ki jih zanimajo le trajne vrednote: največje ladje na svetu, ki čakajo, da jih popišemo in pofotkamo. In seveda, da se na njih pofočkamo. Potem pa jim Bog pomagaj!