Cesta se vije pod stebri avtoceste, avto potegne do sto, potem frend dobesedno stoji na zavori, nekaj ovinkov je ostrih in kratkih, na desni so globoki jarki, na levi nekaj hiš in gosto grmovje. Še nikoli se nisem vozil v žičko kartuzijo. Sploh ne vem, kaj je v njej. Ruševine? Stebri? Zidovi? Rebra ostrešij? Menihi kartuzijani? Njihove kosti v grobovih? Če je koncert, so v kartuziji stoli, mogoče klopi, oder, luči, zvočniki, električni drogovi, stojala za mikrofone, blagajnik, rože za Rožmarinke in človek, ki bo dal rože? Frend še enkrat močno pospeši. Avto poskoči čez obvozno makadamsko pot na asfaltno cesto, z veliko hitrostjo pridrviva do osvetljenega parkirišča. Zavira z ročno, avto se obrne v smer, kjer je prazen parkirni prostor. Izstopiva. Mobilni telefon ne dela. Odložim ga na polico pod armaturko. Prižgeva cigareto in pohitiva do gostilne, zavijeva čez most in kupiva vstopnici. Tečem do vhodnih vrat. Urejeno, pozidano, pobeljeno meniško poslopje. Znotraj obzidja je cerkev, vstop prepovedan, padajo omet, kamni, opeka, ostanki kamnitih okenskih ornamentov, spustiva se v širok in nizek hodnik, greva po hodniku z arkadami in potem na travnik. Klopi so polne, na vzpetini bo dober razgled na oder, pripomnim. Ničesar ne bova slišala, reče frend in pripira kratkovidne oči, poglej, kje sta zvočnika! Sedeva v travo. Preklinja ključe, ki pritisnejo na jajca, potem prižge, potegne nekaj dimov in ugasne, škatlo cigaret in vžigalnik položi k nogam. Na oder pridejo Rožmarinke, nekaj minut stojijo in gledajo dol na občinstvo, ona je druga z desne. Ozira se semintja. Kot da je pozabila lok, kot da ne ve, kam bo sedla, kje stoji njen stol. Priklonijo se. Spet se ozira. Mogoče me išče. Lepa je. Temna polt poudarja njene svetle ustnice, na njej je svetloba, ki jo prinese visoko poletje. Na nebu hrum letal za sever in jug. Svetlolaska in prva violina v bendu napove spored: klasična glasba, v drugem delu narodne pesmi in na koncu evergrini. Škoda, reče frend, torej ne bova poslušala njihove glasbe. Zgrozim se ob njegovem torej, kje ga je našel, zakaj ga uporablja; torej, kaj pomeni ta beseda, grozovitost dejanja, blago nestrpnost, zavrnitev reči, poziv k vstaji, viden napuh? Veš, mu rečem, sesul me je tvoj torej, zakaj ga uporabljaš? Brezveze, odgovori, torej je nastavek za razmislek, ko rečem torej, se spomnim, kaj moram povedati, a razumeš? Ne, odgovorim. Poslušava Mrtvo listje. Ponavljajoče fraze so dobre, zlite v celoto kompozicije. Določena fraza vzbuja pozornost: poslušalec hoče slišati osnovno melodijo, če ni dovolj pozoren, je fraza obglavljena, nastane muzikalna detonacija, zmešnjava - in koncentracija popusti do te mere, da uho namesto glasbe sliši pesek, ki škriplje pod nogami obiskovalcev, ki predčasno odhajajo s prizorišča koncerta. Dvignem roko. Opazi me, vidim njen droben nasmeh. Spominjam se podobnega nasmeška. Zdaj je brezveze, da bi ga vlačil iz spomina. Punce končajo. Pohitim pod arkade. Čaka me pri mizi, obloženi s cedeji in rožami. Ona edina diši in drhti od poletne vlage, ki prihaja iz zidov starega samostana. Oblači si črno jopico. Elegantna je. Na njenih oblačilih nič značilnega. Temne široke hlače, rumena majica, izpod kratkih rokavov sili zelenkasto blago, brokat, svila, ne vem, nekaj bolj papirnatega. V desnici vihti lok, zdi se, da je še vedno v elementu. Preden se ji približam, v kovček odloži instrument. Brez njega je še lepša, ustvarjena za lepoto, narejena zanjo. Če zdaj zinem kako besedo, jo ponižam, pomislim. Izžeta je, samotna, ihteča. Naslonim se na steber. Rožmarinke stopijo skupaj, fotografi pritisnejo na sprožilce svojih fotoaparatov. Pridružijo se jim oboževalci: dekleta in nekaj otrok - in matere in očetje jih fotografirajo - brni celo stara osem milimetrska kamera, smehljajo se, violinistka in čelistka se medtem oblačita, očitno ju zebe. Stopim na prste in jo opazujem. Ves čas mi vrača poglede. Potem vame puhne dim: frend kadi in neznansko uživa nad mojo nestrpnostjo, vprašaj, če ima svojega opel rekorda, jaz namreč grem. Pomaham ji in z rokami šofiram. Prikima. S prstom pokažem nase in nanjo. Spet prikima. Adijo, rečem frendu, z njo grem, z avtom je, prižgi mi! S cigareto se dotaknem njegove in povlečem. V miru pokadim. Všeč mi je samota sredi nepopisne gneče. In pride. Preden se mi približa, pohodim čik in iz cigaretne škatle utegnem potegniti in odviti žvečilno. Si dobre volje? vpraša. Sem, odgovorim. In koncert? Zanimiv, rečem, ni vrhunski, profesionalen. Uf, kakšno mnenje tip na apel postavi. Vprašala si zanj, rečem in jo objamem okrog ramena, sediva tule, te zebe? Malo, odgovori. Boš kadila? Odkima, žejna sem. A greva v gostilno? A je res najstarejša pri nas? Pravijo, odgovorim. Povabim prijateljice? Ne vem, rečem, povabi, zanima me, kdo so. Pokliče jih po imenih. Čelistka je navdušena. V gostilni naročim vodo in rdeče vino in ajdove torte. In se kmalu zdrznem: punce imajo en sam avto. Nisi z avtom? Sem, se nasmehne, s svojim starim, ostale varčujejo z bencinom. Rekla si, da bova sama, tečnarim. Nisem, glasno odgovori. Vprašal sem te. Kdaj? se začudi. Po koncertu. Nehaj, razumela sem, da moram k tebi. K vragu k meni, se razjezim. Z nami greš do mesta, reče čelistka, kaj je to takega, lahko pa gresta peš. A je daleč? Zelo, odgovorim. S krožnikom, žličko in tortico se odpravi ven. Sledim ji. Čelistka se glasno smeji. Ko se ozrem, našobi ustnice in poljubi zrak. Dvignem nos in potem še glavo in na koži začutim dotik: mehak je, komaj zaznaven, kako se ponuja, pomislim, kako se dajejo njena usta, kakšno razdejanje puščajo njene roke, želim si, da bi zunaj srečal obe in ju odpeljal v temen gozd, obema bi slekel majice, obe bi poljubljal, obema bi rekel, da sta vili, da sta obe iz ene kosti in da sta obe eno samo življenje. Če bi jima to res rekel, bi me izrežale do konca in me razglasile za kronanega bebca. Ampak nikoli ne veš, s kom imaš opraviti. Ko najdem svojo Rožmarinko, ajdove torte ni več, v veži polaga krožnik na veliko hrastovo mizo in naroča kozarec vode iz pipe. Si jezna name, nisem te hotel razjeziti, mislil sem, da bova sama, nikoli še nisva bila, od jutra že mislim nate in na to, da bova končno sama. Želel sem ti nekaj povedati. Tudi jaz, pohiti in me prime za roko, v kateri držim škatlo cigaret, greva. Skoz vrata stopiva v noč. Zvezde! reče. Letala, vzkliknem, blazno visoko nad nama. Razdalje veliko pomenijo, reče, celo preveč. Jaz bi razdaljo med tabo in mano pojedel, rečem. Jaz pa ne, jaz bi jo skrajšala. Razdalja je kot gladina reke, nadaljuje. Misliš, razmišljam in ne vem, kaj bi rekel. Razdalje na gladini reke so neulovljive, neizmerljive. Meni niso všeč, rečem čez čas. Med ljudmi ni običajnih razdalj, reče in spusti mojo roko. Boš kadila? vprašam. Obsijana je od lune in hkrati iz gostilne na naju pada nekaj luči. Prelepa si v tej svetlobi, rečem in se nasmehnem, da stavek ne bi zvenel preveč patetično. Vzame cigareto, prižgem in kadiva, dim se dvigne proti praznemu nebu. Kje so zvezde? reče. Dalj časa moraš opazovati nebo. Aja, prikima in se razveseli, vidim jih, mnogo, zelo daleč so. Zelo, odvrnem. Zakaj med običajnimi ljudmi ni razdalj? vprašam. Ne vem, saj so, ampak so drugačne, razumeš, niso kilometrske in niso take, kot so nebesne razdalje in morske in časovne, prostorske in kozmične. Niso, prikimam, med ljudmi so človeške razdalje, ljubezenske, simpatične, požrešne, idilične. Ja, se razveseli, točno take, mislim celo, da med ljudmi ne obstaja nobena razdalja, obstaja dotik, ki je dolg ali kratek, mar ne na apel postavi, reče. Na apel postavi, ponovim, kako si izgovorila ta tvoj inkvizicijski na apel postavi. Kako? je radovedna. Ne vem. Grdo. Mehko. Ne, ne, izgovorila si prepričljivo. Oderuško, se zasmeji in puhne dim proti meni. Poiščem njeno roko, jo dvignem k ustnicam in se je dotaknem. Neverjeten si, reče, veliko tvegaš, nekdo bi rekel, da si staromoden in kako si upaš kaj takega? Ne razumem, se začudim. Kaj ti pade na pamet, reče glasno. Nič, odgovorim. Saj ne mislim nič slabega, reče. Vem, rečem, in kaj bi rekla, če bi v roko zasadil zobe? Da si ljudožerec, kaj pa drugega, se zasmeji in odmakne roko. Kaj bi rekla, če bi na prstanec nataknil prstan? Ne vem, odgovori in pogleda proč. Zadnjič sem ti napisal lepo pismo, sprintal sem ga, v žepu ga imam, napisal sem, da te pogrešam, da čutim svojo dlan v tvoji in da včasih jočem, ker si tako daleč. Res jočeš? reče tiho. Ja, odvrnem, želim se pogovarjati s tabo, hočem biti blizu tebe. Saj si, reče, zdaj sva čisto blizu. Nisva, rečem, med nama obstaja razdalja. Nasmehne se. Kot da bi razumela moj namig. Zid je med nama, časovni zid, takoj ko pošlješ sporočilo, ti je žal, kaj, imam prav ali ne? Ne ve, reče glasno, res ne, mogoče je kaj na tem, mogoče je hotela napisati nekaj drugega, nekaj bolj originalnega, ljubeznivega, ne ve, mogoče ji je zato žal. Žal ti je, dobro, rečem in pohodim čik. Kaj misliš o zvestobi? vprašam. Ne smeva predaleč, reče, punce me čakajo. Nisva daleč, ozri se, vidiš luči, pravočasno se bova vrnila, rečem. O zvestobi? Kaj mislim o zvestobi? ponovi, ne vem, to je neke vrste odpustek, ki se plača. Odpustek? Ja, odgovori, v cerkvi župnik na apel postavi storjene grehe. To vem, rečem, ampak jaz govorim o najini zvestobi, hočem, da sva zvesta drug drugemu, da se neskončno ljubiva. Neskončne ljubezni ni, reče, res je ni, ljubček moj, a na mojem obrazu slučajno kaj piše o tem. O čem? vprašam. O zvestobi, odgovori. Nič ne piše, ampak bi moralo pisati, zaljubljencem marsikaj piše na obrazu. Zaljubljencem že, kaj pa nama piše, je ironična. Nič, midva nisva skupaj, dvignem glas, skoraj cvilim, midva ne hodiva, midva se le srečujeva. Seveda hodiva, predolgo že hodiva, vrniva se, je neprijazna. Mislil sem, da se bova ljubila. A tu? prizadeto reče. Ja, kje si pa mislila, zgoraj, v nebesih, na enem od avionov? Bodi resen, reče in se obrne. Slečem majico. Za trenutek počaka, potem pa steče proti lučem, nor si, vpije. Ljubim te, a me slišiš, blazno te imam rad, slečem hlače, počakaj, dirkam za njo, naj te nesem do gostilne, počakaj, kričim. In se ustavi. Res? se nasmehne. Res, zavpijem. Ko se ji približam, se oblečem in me poljubi na lica, že vnaprej sem vedela, da me boš nesel in vedela sem, da ne boš razumel mojih besed. Katerih besed? O razdaljah sem govorila, reče. Ja in? se začudim in skoraj padem, ker noge ne najdejo hlačnic. Čeprav med ljudmi ni razdalj, med nama so, reče. To si že rekla! Kakšne razdalje? pohitim in v temi iščem njene dlani. Rad bi jih stisnil k sebi. Rad bi jih čutil. Tako mile in svilene dlani ima, z mehko kožo ovite, s kožo, ki je čista, bela in prožna, dišeča. Zazdi se mi, da lahko njena koža prevzame funkcijo nadnaravnega, da je njena koža najina radijska frekvenca, večna zveza in da je njena koža natančen posnetek moje. Zaljubljen sem vate, tiho rečem in jo stisnem k sebi. Dvigni me, se reži, obljubil si mi, da me boš nesel. Dvignem jo. Ni lahka kot peresce. Težka ženska je. Od česa težka? Zavaljena in debela ni. Ker je visoka in polna? Ker je vitka in mišičasta? Je močna od vleke loka? Ker prenaša težek violinski kovček? Ne vem. In jo nesem. Diši po neki roži. Diši po nekem parfumu. Diši kot jaz. In ona, kaj si misli? Neznansko uživa. Ko sva pred gostilno, skoči iz naročja in reče, da mi bo še to noč pisala. Naj bo pismo dolgo, rečem. Prikima in steče po stopnicah v prvo nadstropje.