Kolo potisnem v grmovje. Zazdi se mi, da sem na svoji desni nekoga opazil: nekoga s svetlimi lasmi, zavil je s poti, po kateri sem prišel, stekel je v goščo in nekaj rdečega je bilo na njem. Najbrž se me je prestrašil. Mislim, da sem zdaj na pravi poti do zapuščene žage. Šele po petem ali šestem poskusu iskanja mi je uspelo najti pravo cesto. Vedno zaidem: ker pri polomljenem križu ne zavijem levo in potem pred prodnato rečno strugo še enkrat levo. Tu je nizko grmovje, največ lesnike in vrb žalujk in visokih kopriv. Ker iz gostega grmičevja kuka blatnik, stegnem nogo in potisnem vanj: črn bicikel ni več viden. Ležerno se sprehodim do reke, grem mimo gošče, v katero se je zatekel neznani sprehajalec, se ustavim na produ, poiščem nekaj ploščatih kamnov in jih vržem v reko, poskočijo po gladini in se potopijo. Ozrem se v smer, od koder sem prišel. Nič ne slišim. Nič se ne premakne. Nič ne zašušti. Visoko na nebu je jata tihih rac. Zavijem desno, se povzpnem na breg, počepnem in skoz grmovje opazim veliko leseno lopo. Tu sem, zinem. V usta se požene trava. Izkašljam prah. Po štirih se plazim proti hiši. Diham skoz nos. Pred mano se odpre jasa: pokošen travnik, sredi katerega stoji urejena lesena lopa. Obsijana s soncem, rdeče pobarvana, skoz deske švigajo žarki, svetloba preskakuje iz ene v drugo špranjo, zaslišim piš. Kot da bi nekdo pihnil v trobento. Znotraj hiše se nekaj premakne, zahrumi. Svetloba, ki sika iz špranj med deskami, se spremeni v bliske, kot da bi se znotraj lope pognalo kolesje in s svojimi zobniki sekalo pramene svetlobe. Močno pišne proti meni, odpro se vrata. Začuden sem zravnam: notranjost hiše je obdana v steklo, v velike šipe, mogoče celo v ogledala. Še nekajkrat pišne in iz hiše je slišati zvok žage. Značilen: zzzijuuuuuuu. Potem nekaj pade, potem zaslišim ropot lesa, potem nekdo obrne deblo, ga stisne ob železne valje in stojala in potem spet sledi značilen zvok žage: zzzijuuuuuuu. Elektrika, zinem na glas, te žage ne žene voda, ampak elektrika. Nemogoče, rečem glasno in sedem v travo, nemogoče, ponovim, niti ene žice niti enega električnega droga. Fantastično! Fantastično! Ljudje iz mesta imajo prav: našel sem skrivnostno žago. Kakšna sreča, da sem prispel v ta kraj, kakšna sreča, da nisem izstopil na drugi postaji. Sem me je gnalo, sem me je potiskala neznana sila. Našel sem žago svojega življenja, tu bom žagal les svojega življenja in tu bom naredil vrata svojega življenja, tu bom zaključil svojo kariero. In tu bom ... Vstanem, stečem proti lopi in naglo zaprem vrata. Ne dovolim presenečenja, pomislim, proč, čim prej proč od te žage, skriti jo moram pred radovednimi očmi. Če jo zaprem vase, ne bo nikogaršnja. Potegnem zaveso, naredim kuliso, veliko in široko kuliso z drevesi in grmovjem in nebom in oblaki. Vse skupaj zavijem v meglo. Proč, proč moram, zavpijem in že tečem proti reki. Ko skočim z brega na pot, se, nerodnež kot sem, spotaknem na biciklu in poletim po zraku. Grdo padem. Neznosna bolečina v očeh in glavi, kot da je počila lobanja ... Čez čas mi nekdo z mehko dlanjo zatisne oči.