Iz žepa bunde je izvlekla časopis in vanj zavito vabilo in pismo. Hlastaje ga je vzel v roke. Stekel je v zgornjo sobo in sedel na posteljo. Zagrizel se je v ustnice in razdražljivo odtrgal rob pisma. Že na pogled je bilo drugačno, bolj zmedeno napisano, bolj zaletavo. Najprej mu je pisala o tem, da imajo doma veliko dela, da nagaja vreme in da ga pogreša. Nenadoma ga je zbodel odstavek: »Veš, Rado, že dolgo nisem dobila svojih stvari. Zdi se mi, da sem zanosila. Tudi mama pravi, da sem noseča. Zadnjič v Cerknici sva se zares ljubila in najbrž sva zaplodila otročička. Rado, tako me je strah, da si ne boš premislil. Upam, da se boš držal obljub in da se bova junija res poročila. Naša mama že vse pripravlja in vsem govori. Rado, pridi čim prej k meni. Hudo mi je!«