Sledil je ogled naše ledene palače. Sestavljajo jo restavracija, kjer postrežejo z eskimskim sirnim fondijem, bar, ki definitivno ne potrebuje hladilnika, nekaj sob, kjer lahko prespi četica ljudi, in posebni romantični apartma, okrašen z v led vklesanimi srci. Za tiste res pogumne je v zabojniku na voljo tudi savna, iz katere se lahko mečejo naravnost v sneg. Jaz tako pogumna nisem, še več, strah me je bilo že spuščanja po izteku povsem nezahtevne smučarske proge. Medtem ko so drugi noreli po strminah s snežnimi kolesi in napihnjenimi traktorskimi zračnicami, sem svojo zadnjo plat držala v varni višini tal na plastični lopatki. Ko smo se dodobra izmučili pri zimskem veselju in podkrepili s še nekaj kuhanega vina, je bil čas, da se soočiva z najino ledeno spalnico. Nekajkrat sva sedla na posteljo, ki je pravzaprav leden blok, prekrit z izolirnim materialom, po katerem so položene ovčje kože, in se zastrmela v spalne vreče. Te nama kljub vsemu opevanju naprednih materialov in zagotovilu, da z njimi alpinisti preživijo v Himalaji, nekako niso vlivale pravega zaupanja, še manj pa želje po tem, da bi slekla svoje kolikor toliko ogrete kombinezone in bunde. Vsakič znova sva se odločila, da se še malo potikava okoli in občudujeva lepote zimske noči na Krvavcu. V resnici pa naju je gnalo tiho upanje, da je kje še kaj odprto. Kaj zakurjenega, toplega, prijetno zadušljivega. Moj dragi je upajoče strmel v obraze čedalje redkejših mimoidočih in oprezal za morebitnim znancem s sobo v hotelu, me nagovarjal, da se povabiva na glasno zabavo v eni od koč, in na koncu obstal kot deklica z vžigalicami s hrepenečim pogledom pred vsakim osvetljenim oknom. A priznati je treba, držal se je junaško in se ni pritožil niti z besedo.