Noč je kot brezno, iz katerega se ne morem povzpeti. Sam sem v sobi. Zdaj že vem: ležim v bolnišnici, hudo poškodovan sem, zlizal sem se. Nekdo vstopi. Dobro jutro, reče, a lahko prezračim, pokrila vas bom z odejo, jo slišim od daleč. Pride blizu, nekaj odloži na posteljo, kaj pravite? Kar dajte, odprite okno! Ne vem, če soba ima okno, ne vidim ga. Začutili ga boste, tiho reče, ponoči ste spali. Ne vem, kako pa veste? Povedali so mi, odgovori. Sem nafilan? Proti bolečinam, za spanje nimate nič, odgovori. Začutim piš hladnega zraka. A še dežuje? Rosi, reče in zapre okno. Na postelji otipam knjige. So vaše? vprašam. Moje, rada berem, pa vi? No ja, še kar, strokovne knjige. Ste tujec? Sem, a sem že dolgo pri vas. Verjamem, lepo govorite po naše. Odločim se, da ji takoj povem, kdo sem in zakaj sem tu: Norvežan sem, po Evropi iščem poseben les - mogoče Dianino drevo - in žago, ki bi bila primerna za razrez lesa, ki ga iščem. Ne razumem, reče. Potem pa slabo govorim po vaše. Razumem besede, ne vem pa, kakšen les iščete in kakšno žago? Posebno, rekel sem vam. Slišim njen smeh, potem sem prinesla napačne knjige. Kaj ste prinesli? Ano Karenino, odgovori. Odlično, bral sem jo, ko sem hodil v osnovno šolo in potem še enkrat v gimnaziji, detajle sem pozabil. In kaj ste še prinesli? Ne povem vam, smejali se boste, reče. Čutim njeno telo, približa se mi, zdaj zdaj bo sedla na posteljo, dotaknila se bo čela in tako čez palec izmerila vročino. Nimate nikogar? vpraša, njeno roko čutim na čelu, nikogar ni k vam. Kdo naj pride? Hotelski receptor? dvignem glas. Oprostite. Obrisala vas bom z vlažno krpo, mogoče vas zvečer že umijemo. Umijete? Ja, v kopalnico vas bomo odpeljali. Kdo, vprašam, tipi iz mrtvašnice? Kje pa, se zasmeje, sestre z oddelka. Na katerem oddelku pa sem? hitro zgrabim priložnost. Najprej ste bili na urgenci, od 3. junija, potem na poškodbenem, zdaj ste na internem. In kaj mi manjka? Nič, odgovori, vedno močno trznete. S čim me brišete? vprašam. S frotirasto rokavico, a vas boli? Ne! Žgečka me, zato trznem, nikoli me niso umivali. Mene tudi ne, obrnite se, ukaže. Sem zaležan in zapeštan? tiho vprašam. Kje pa, kožo imate kot dojenček. Koliko pa je star ta dojenček, sem previden, želim izvedeti, koliko časa sem že tu. Čeprav vem, da je jesen, ne vem, koliko mesecev sem v bolnišnici. Nekaj mesecev, odgovori. Kot da ne želi izdati časa mojega bivanja. Dolgo sem tu, rečem. Niti ne, nekateri so tukaj leto in več, odgovori. Jaz pa? Nekaj mesecev, me potolaži in z nežno kretnjo nakaže, naj se z boka prevrnem na hrbet, mislil sem, da celo večnost, rečem. In kaj mi je, kaj mi manjka poleg vida? Nič drugega, odgovori. Skromni pa ste, se nasmehnem. Vi pa bogat? Bogat? se začudim, Ja, svojo sobo imate, poseben tretma. Vas boli? Nekje znotraj, tam kjer se naredi pogled, me skeli, včasih zelo močno zapeče. Pokrijem vas, reče. Sem hudo razdejan? Sploh ne, pokrila vas bom zaradi hladu. Prijazni pa ste, rečem, kaj boste pa zdaj? Knjige bom dala drugam. Dotakne se me, ampak ne s telesom, nekaj drugega mi gre čez glavo. S čim me spet žgečkate? Oprostite, spet ta šal, z njim opletam. Rdeč šal? vprašam. Ja, odgovori, nič posebnega, všeč mi je, tako mehek je, doktor mi ga je podaril za božič in novo leto in od takrat ... Svilen je, doktorjevo darilo. Seveda, čigavo pa, rečem in pokažem svojo razočaranje. Vse sestre na oddelku smo ga dobile, a ga nosim samo jaz. Aja, se razveselim, radodaren doktor. Zelo, reče, negovale smo njegovo ženo, prometno je imela. Hudo? Ne preveč, zdaj že hodi. Lepo, rečem, moj oče je umrl v nezgodi, blizu Lofotov. Ojoj! Kdaj? vpraša. Petnajst let je od tega, odgovorim. A so takrat na Norveškem že bili avtomobili, se zasmeje. Na morju se je zgodilo, rečem. Zakaj nosite šal? sem radoveden. Ker imam takšne paciente kot ste vi, posebni tretma, posebna obleka s šalom, grem, jo slišim, že odpira vrata, nekaj sem vam želela povedati, se ustavi. Na dan z besedo, sem neprijazen. Vaše črno kolo ... Slišim, da je zaprla vrata. Kakšno kolo? dvignem glas. Jaz nimam ... Pri reki sem ga našla, pri meni je bilo, na varnem, zdaj je pri bratu, popravil ga je, jaz pa sem ga lepo očistila. Črno kolo, skoraj črkujem, brskam po spominu, pravzaprav spomin brska po meni in na moje presenečenje se prikaže črn bicikel. V grmovju sem ga pozabil, rečem glasno, našli ste ga. Ampak kako, skril sem ga. Padli ste nanj, če vas ne bi našla ... Oprostite, moram v drugo sobo, reče. Počakajte, počakajte! Vi ste bili pri reki? Tam, kjer sem skril bicikel? Opazil sem nekoga. A ste imeli na sebi nekaj rdečega? Šal, odgovori. Šal, ponovim, rdeč šal. Slišim, kako se zapro vrata. Prisluhnem. Na hodniku nekdo šepeta. Ozrem se drugam: slišim dež.