V skladu s tem pogledom znanosti in filozofija ne odkrivajo resnic ali bistev, temveč opravljajo predvsem lingvistično dejavnost: sestavljajo slovarje, za katere menijo, da je z njimi mogoče najbolje opisati posamezno stanje stvari. Tiste filozofe, ki se tega ne zavedajo, imenuje Rorty »sistematike«, te, ki so izvršili »lingvistični preobrat«, pa »izoblikovalne«. Dejavnost sistematičnih - v potujitveni, domala parodični maniri - opiše takole: »V vseh kulturah z zadostno stopnjo samoreflektivnosti najdemo ljudi, ki si izberejo določeno področje ali množico praks, ga imajo za paradigmo človekovega delovanja, nato pa skušajo pokazati, kako bi se preostala kultura s tem lahko okoristila. Za osrednjo smernico zahodne filozofske tradicije je bila ta paradigma vednost : razpolagati z resnično upravičenimi verjetji, ali še bolje, s tako prepričljivimi verjetji, da bi bilo njihovo upravičenje že odveč.« Nasproti jim postavlja Goetheja, Kierkegaarda, Santayano, Williama Jamesa, Deweya, poznega Wittgensteina in poznega Heideggra, ki so se zavedali, da »zadnji slovar najnovejših znanstvenih dosežkov ne predstavlja privilegiranih predstav bistev, ampak je le eden izmed potencialno neskončnih slovarjev, s katerimi je mogoče opisati svet«. Ti misleci se zavedajo, »da besede pridobivajo svoj pomen od drugih besed, ne pa na podlagi svojega lastnega predstavnostnega karakterja; iz tega pa izhaja korolarij, da slovarji pridobivajo svoje pravice od ljudi, ki jih uporabljajo, ne pa od tega, ker so še posebno primerni za opisovanje stvarnosti«, in ugotovitev, da se mora filozofsko raziskovanje preusmeriti »od razmerja med ljudmi in predmeti njihovega raziskovanja k razmerju med alternativnimi modeli razlage, od tod pa k dejanskemu spreminjanju modelov, ki predstavljajo zgodovino duha«.