Že priprave na Manifesto 1 so napovedale, da bo šlo bolj za srečanje določene umetniške družbe kot pa za uvodno srečanje mednarodne likovne prireditve, ki naj bi hkrati presegla Mostro in Documento. Svet Evrope je Manifestin formalni ustanovitelj, Phillip Morris njen glavni sponzor, gostitelj pa je mesto Rotterdam; prišlo pa je kljub temu le okoli tristo povabljencev, in na napol plačani zakuski jim je avstrijski umetnik Rockenshaub nesebično delil povabila za "posebni techno party", za katerega je bilo treba vstopnico plačati. Ob vsem tem se mi je v mislih začel sestavljati mozaik marginalij, ki je neusmiljeno namigoval na zakleto nekarizmatičnost Manifeste. Že na predstavitvi, ki so jo priredili na beneškem Bienalu v ruskem paviljonu, je bodočim strokovnim organizatorjem in kuratorjem Manifeste komajda uspelo zbrati 50 duš, v ljubljanski Kapelici pa le pet. Normalno je, da jih torej tudi ob njenem rotterdamskem ustoličenju ni moglo biti več kot 500. Kljub temu se še nisem vdal, saj sem na Manifesto, kot mnogi drugi ljubitelji izbranih umetnikov, prišel zato, da bi se poklonil tem nekaj pogumnim "prvim muckom", za katere sem se bil iskreno pripravljen vreči tudi v vodo...