Da ni bilo vedno tako, dokazuje srednjeveška francoščina, ki je poznala žensko končnico za samostalnike; historična lingvistika in fonetika dokazujeta, da so ob nastanku marsikaterega jezika obstajale razlike, ki so se iz različnih razlogov in na različne načine kasneje izgubile; denimo tako, kot se je zgodilo z ženskimi končnicami, ki jih je v 17. stoletju slovničar Vaugelas preprosto ukinil in za normo postavil moško obliko, ki ima prevlado nad žensko, ker je bolj plemenita. To plemenitost so nato skozi stoletja gojili jezikoslovci in seveda francoska akademija, ki je bila in je še najvišji razsodnik pri vprašanjih jezika in katere naloga je bila od ustanovitve v 17. stoletju do danes sestavljanje slovarja francoskega jezika. Četudi se je jezik skozi stoletja neverjetno širil in bogatil z novimi izrazi in izpeljankami iz starih, slovnica in pravopis pa sta doživljala nemalo sprememb, se je uporaba ženskih oblik ohranjala v revnem in okrnjenem obsegu. Tudi največji leksikograf tega stoletja Paul Robert, ki je zaslužen za številne nove izpeljave, je bil pri ženskih oblikah povsem brez domišljije. Lingvistka Valérie Brunetiere zato upravičeno ugotavlja, da ženske oblike, na primer stražarica, ne zvenijo čudno iz jezikovnih razlogov, ampak zaradi imaginarnega upora in ideologije: Zadeva govorice še zdaleč ni anekdotična. Predstavljajmo si rezultate potrpežljivega polnjenja otroških glav, ki dan za dnem v šolah poslušajo, da je moški spol uporabnejši od ženskega. In predstavljajmo si predvsem vso zgodovino, ko je bila vojakinja, polkovnica, doktorica, inženirka nemisliva...