Zgodba Wiesthalerjevega latinsko-slovenskega slovarja je burna, zaprašena, zanimiva, a tudi nevredna zavidanja. Začela se je leta 1895, ko je kranjski deželni zbor na predlog Ivana Hribarja na eni izmed sej naročil deželnemu odboru, naj poskrbi za čimprejšnjo sestavo šolskih knjig za višje letnike kranjskih gimnazij. Potem ko je bilo ravnateljema ljubljanske nižje in višje gimnazije naročeno, naj skličeta navdušene profesorje, so ti izoblikovali zbor, odgovoren za sestavo omenjenih učbenikov, ki je obenem izvolil poseben odbor za oblikovanje latinsko-slovenskega slovarja, njegove šolske in splošne (ročne) različice. Ob Franu Wiesthalerju, ki je od jeseni 1890 do upokojitve 1910. služboval kot direktor II. državne gimnazije v Ljubljani, so se pod sestavljanje slovarja latinskega jezika - te zlate jame drugih govoric - zapisala še imena, kot so Ljudevit Lederhas, Rajko Perušek, Maks Pleteršnik in dr. Lovro Požar. Z upokojitvijo je latinsko-slovenski besednjak postal Wiesthalerjevo življenjsko poslanstvo, resda nikoli sklenjeno, in čeravno je kot diplomant graške univerze iz klasične in slovanske filologije v svoji karieri podpisal tudi nemalo slovenističnih spisov, razprav o rimski zgodovini in drugih študij, se je v letih poslavljanja spopadal s siromaštvom, celo z inštruiranjem.