Seton-Watson je zelo koristno pokazal, da je bilo 19. stoletje v Evropi in njeni neposredni soseščini zlata doba vernakularizacije leksikografov, gramatikov, filologov in literatov. Energične dejavnosti teh profesionalnih intelektualcev so bile osrednja prvina oblikovanja evropskih nacionalizmov 19. stoletja, kar je povsem v nasprotju s položajem v Amerikah med letoma 1770 in 1830. Enojezični slovarji so bili obsežni kompendiji iz zakladnice posameznega tiskanega jezika, ki so se mogli prenašati (čeprav včasih komaj) od trgovine do šole, iz urada domov. Dvojezični slovarji so napovedali prihod enakopravnosti jezikov – ne glede na zunanjo politično realnost sta imela med platnicami češko-nemškega/nemško-češkega slovarja ta dva jezika povsem enak status. Vizionarske zanesenjake, ki so sestavljanju slovarjev posvetili cela leta, je zaradi njihovega dela gradivo v velikih evropskih knjižnicah – še zlasti univerzitetnih – nujno pritegovalo in hranilo. Tudi večji del njihove neposredne klientele je bil nujno sestavljen iz študentov in dijakov. Hobsbawmova trditev, da je »napredek šol in univerz merilo napredka nacionalizma, enako kakor so šole in zlasti univerze postale najbolj ozaveščeni prvaki nacionalizma«, zagotovo drži v Evropi 19. stoletja, če že za druge kraje in čase ne.