Medtem ko O starem teatru, starih igralcih in pevcih predstavlja zanimivo, pomembnih in pomenljivih podatkov polno spominsko prozo igralca Branka Miklavca, pa je uvodna študija tokratnih Dokumentov, Prešernovo gledališče v Kranju 1945-1957, druga tokratna posebnost: napisal jo je zgodovinar dr. Aleš Gabrič, sicer gledališki »neposvečenec«, kar delu bržkone dodaja distanco do predmeta. Delo naj bi bilo prvo v vrsti »trilogije«, ki naj bi vključila še raziskavo postojnskega in koprskega gledališča. Gabrič se je tega pomembnega obdobja Prešernovega gledališča lotil iz dveh smeri: prek repertoarja, ki po njegovem kaže na tipično shizofreno situacijo tistega časa (visoke umetniške ambicije ansambla na eni in zahteva partije po ljudskem gledališču, namenjenem delavskim množicam, na drugi strani), in prek raziskave dogodkov ob ukinitvi gledališča leta 1957. Pri tem Gabrič pregleda takratno gledališko zakonodajo, zapisnike najrazličnejših sestankov, pisanje medijev itd., s čimer glavni junak njegove razprave ne ostane »le« Prešernovo gledališče, ampak širši družbenopolitični in duhovni kontekst. Delo, ki je pisano v maniri mestoma celo napetega branja, s tem ni zanimivo le za sestavljanje mozaika domače gledališke zgodovine, ampak slovenske polpretekle zgodovine sploh. Izšlo je tudi v separatu.