Spet navijem svojo najljubšo pesem na ves glas. Danes sem tako poskočna, samo skakala bi, se smejala, kričala od sreče. Spomnim se, kako vesela sem bila, ko sem se kot majhna deklica vrtela in opazovala valovanje svojega krila. Bilo mi je tako všeč, tako lahko sem se počutila. Lahko kot nežno peresce, bila sem kot ptica, ki zmore leteti, ki zmore jadrati na krilih vetra. Spomnim se tudi dni, ko sem sedela pod našo veliko hruško in iz cvetov regrata izdelovala velike vence. Občudovala sem svoje roke, ki so zmogle ustvariti takšno umetnino. Izpod njih bi lahko prišlo vse, sem bila takrat prepričana. Samo zamah s paličico in vse, kar bi si srce poželelo, bi bilo takoj pred menoj. Danes je prav tako. Zmorem vse, prav vse. Čutim, da imam v sebi neskončno moč. Da me preveva energija, ki ne pozna omejitev, še manj pa konca. Tako rada imam samo sebe ob takšnih dnevih. Ni neskončnega razglabljanja, ni globokega razmišljanja, ne sprašujem se o vsem mogočem. Preprosto sprejemam življenje takšno, kot je. Vzamem si, kar mi ponuja. Uživam v vsakdanu. To je dober način lovljenja koščkov sreče in sestavljanja mozaika polnega življenja. Ampak kaj, ko se po dnevih te evforije na dan priplazi hrepenenje, neskončna želja po globini razumevanja, po iskanju poti v labirintu možnosti, po poseganju v nižje, najbolj skrite plasti človeške duše …