Lenoba gnusoba. O lagodni lenobnosti Slovenci že od nekdaj nimajo dobrega mnenja. Med pregovori in reki, ki jih je zbral in devetnajstoosemdesetega izdal Etbin Bojc (Pokojnim staršem, sestri in bratu v trpek spomin, živim svojcem in rojakom pa v veder opomin, stoji v rahlo žugajočem posvetilu), jih vsaj dvajset omenja lenobo in lenuhe, vsi z omalovaževanjem in prezirom. Lenoba grdoba, lenoba gnusoba, lenoba hudoba, vragova mreža, celo mati vseh pregreh, kričijo lenuhu, da bi ga morebiti le spravili na pravo pot, dokler je rokav vsaj še za silo cel in bokal vsaj do polovice poln. Vzgojnega duha so se, drugače ni moglo biti, nalezli tudi sestavljalci Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki so besede len (ki ne dela rad), lenariti (ne hoteti delati), lenart (lenuh), lenec (lenoba), lenivec (len človek) in lenoba (lastnost, značilnost lenega človeka), stlačene med gesli lemur in leninist, ponazorili tudi s takšnimi zgledi: len, da smrdi; ali spet ležiš, lenoba lena!; lenoba je vseh grdob grdoba; ves dan je ležal, zdaj pa si odpočiva od lenobe. Ne, tudi SSKJ za lenuhe in lenuharjenje ne najde dobre besede.