Sony Slovenija nam je prijazno posodil aiba ERS-210 za ves teden, zato sem lahko videl tako dobre kot slabe strani male žverce. Sestra, bes jo plentaj, je bila nad robotom čisto preč in ga takoj prekrstila v 'mojega malega važiča'. Njeno navdušenje ni popustilo niti po tednu dni, ko sem ga nesel nazaj. Sam sem bil dosti bolj racionalen (ali pa sem morda že prestar?), zakaj po začetnem navdušenju sem iz dneva v dan opažal več pomanjkljivosti. Tako kuža potrebuje skoraj minuto, da po vklopu pride k sebi, nakar pričakuje, da mu boste posvetili vso svojo pozornost. Za to ga ne morem kriviti, navsezadnje je namenjen igranju in zabavi. Vendar je tudi mene zavedla beseda avtonomnost. Z aibom se MORATE ukvarjati, sicer bo jezen ali zamorjen. Nadalje: dokler sedi, leži ali dela trike, je njegovo gibanje zelo življenjsko in mehko. Hoja pa postavi stvari na svoje mesto. Ker tehta svoja dva kilograma (z baterijo), nožice pa so bolj kot ne šibke, bo robot bolj racal kot hodil. Če k temu prištejemo lovljenje ravnotežja, aibo kaj hitro začne spominjati na naspidirano želvo, ki razmetava okončine kot za stavo. No ja, na svoj sprevržen način je to prav ljubko. Toda kmalu se srečamo z novo težavo. Kamera naj bi v navezi z infrardečimi tipali natančno zaznavala ovire, da se kuža ne bi zaletaval v stene, mize in omare. To mu nekako uspeva, a resnične prepreke se pokažejo v obliki zaves, pručk, nog stolov ali kosov obleke, ki ležijo na tleh. Če se stvor brezupno zaplete, nas bo opozoril s piskom, vsi motorji pa bodo prestavili v prosti tek, nakar se bo sesedel kot kup nesreče. In to se zgodi vse prepogosto. Še bolj zabavno je bilo igranje z žogo. Aibo je nad svojo žogo vedno skrajno navdušen in jo želi brcati ali porivati z glavo. No, njegovi senzorji v vsaj polovici primerov napačno precenijo razdaljo do okrogline in lahko se mu samo smejiš, ko nemočno brca v zrak, nakar se sakramensko ujezi, ker je žoga še vedno na svojem mestu. Tudi karafeke se sčasoma začnejo vse bolj ponavljati, saj jih je le nekaj ducatov, programje pa še ni tako napredno, da bi iz znanih ustvarjalo nove. Ko sem ga pustil pri miru, da bi videl, kako kaj pride do izraza njegova neodvisnost, je najprej veselo tacal naokoli, potem je bil užaljen, ker se z njim nihče ni igral, mimogrede se je razjezil nad modro kocko, potem pa je postal žalosten in se spravil spat. Po kakih petnajstih minutah se je zbudil, skorajda do pičice ponovil prejšnji prizor, vključno z jezo na kocko, in znova šel spat. Za tretji poskus mu je zmanjkalo energije. Ura in pol avtonomije je očitno odločno premalo.