Neki planinec, ki je kot po čudežu preživel že dve nesreči v plazovih, je opisal, kako se človek popčuti, ko ga spodnese snežni plaz. Drseče snežne gmote se smrtonosno igrajo s človeškim telesom. Potiskajo ga navzdol v neko grozljivo temo, ga mečejo navzgor, ga drgnejo ob podlago in mu lomijo kosti. Tako gre nekaj sto metrov daleč v dolino. Ko se snežne mase umirijo, začnejo pritiskati na žrtvin prsni koš in ga stiskajo, vedno bolj in bolj. Pekrat ali šestkrat se pri tem sneg sesede, dokler ni trd kot beton, v katerem žrtev ne more več niti mezinca premakniti. Zasuta žrtev ne ve, kje je sedaj, kako globoko pod snegom leži in ali so tudi tovariši zasuti kje v njegovi bližini. Morda jih sliši, da ga od zgodaj kličejo, toda njegove lastne klice sneg povsem zaduši. Zlom, podhladitev in notranje poškodbe so najpogostejši vzrok za hitro smrt zasute žrtve.