Prozac, zdravilo za zdravljenje depresije, je eno najbolj znanih, pa tudi najbolj spornih zdravil v zgodovini sodobne farmacije. Postal je celo več kot zdravilo: spremenil se je v kulturni fenomen, bil predmet intenzivne medijske fascinacije in dosegel celo »zvezdniški« status, saj je pristal na naslovnicah uglednih revij in bil tema številnih televizijskih pogovornih oddaj. Vplival je na življenje cele generacije Američanov in s filmom Prozac nation, posnetim po istoimenski knjigi Elizabeth Wurtzel, vstopil celo v popularno kulturo. Nekateri so ga kovali v zvezde, saj naj bi pomenil kar panaceo, zdravilo za vse težave duše, drugi so ga zaradi domnevnih hudih stranskih učinkov, kot je sprožanje agresivnosti in samomorilnih misli, strmoglavljali v brezno.Prozac je tržno ime za zdravilo z učinkovino fluoksetin in je na trg prišel leta 1986 v Belgiji, leto zatem je njegovo uporabo na ameriškem trgu odobrila tudi FDA. Bil je prvi v vrsti novih antidepresivov, ki jim pravimo selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), saj so mu po velikem finančnem uspehu ob prihodu na trg kmalu sledila sorodna zdravila drugih proizvajalcev. Antidepresive v psihiatriji sicer uporabljajo že dobrih štirideset let. Zaradi interakcije z različnimi nevrotransmiterskimi sistemi v možganih so imeli starejši antidepresivi vrsto neugodnih stranskih učinkov, skozi desetletja razvoja pa je psihofarmakologija ponudila nove antidepresive, ki so bolnikom omogočili manj neprijetno in varnejše zdravljenje. Selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina so tako danes najbolj upoštevana in največkrat uporabljana skupina antidepresivov.Prozac in drugi serotoninski antidepresivi vplivajo na povečanje zaloge serotonina v možganih, nevrotransmiterja, ki vpliva na počutje, občutenje bolečine, spanec in nekatere druge procese. Nevrotransmiterji so kemikalije, ki prenašajo signale med celicami centralnega živčnega sistema. Teh biokemičnih sprememb v možganih znanost še ne zna povsem razložiti in čeprav nihče ne ve, kako prozac deluje, je jasno, da deluje in da te biokemične spremembe v možganih pogosto izboljšajo razpoloženje.Te skupine antidepresivov pa ne uporabljajo samo za zdravljenje depresij, pač pa tudi številnih drugih psihiatričnih motenj: tako je leta 1994 FDA odobrila prozac za zdravljenje obsesivno-kompulzivne motnje, leta 1996 za zdravljenje bulimije in leta 1999 za zdravljenje starostne depresije. Seznam bolezni oziroma duševnih motenj, pri katerih ugotavljajo udeleženost serotoninskega sistema, se še vedno širi, z njim pa tudi uporaba teh zdravil. »Prozac se zelo veliko predpisuje, čeprav ne največ med seratoninskimi antidepresivi,« pojasnjuje psihiatrinja doc. dr. Mojca Zvezda Dernovšek. To je posledica preprostega dejstva, da so morali bolniki prozac v preteklosti doplačevati in so zdravniki raje predpisovali cenejše generične različice, zdaj, ko je cena prozaca in njegovih generikov enaka, pa se pri predpisovanju še vedno ravnajo po starem. Vendar pri nas kakšne posebne fascinacije s tem zdravilom ni. Psihiatrinja meni, da zato, ker ljudje še niso navajeni jemanja antidepresivov. »Pri nas še ni toliko prodrla ideja, da je nekaj vsakdanjega, če človek jemlje antidepresive. V ZDA naj bi antidepresive jemala kar petina prebivalstva. Pri nas tega še nismo sprejeli in je veliko več ljudi na benzodiazepinih in seveda alkoholu,« pojasni s kančkom ironije. Benzodiazepini so učinkovine, ki lajšajo tesnobo in strah (najbolj znani predstavniki so na primer apaurin, helex, xanax); človeka umirjajo, vendar, pravi psihiatrinja, težave samo pometejo pod preprogo, saj začasno omrtvijo centralni živčni sistem. Enak učinek ima alkohol, saj tudi ta »omrtviči žrtev«. »Ljudje težave raje blažijo z alkoholom, kot da bi šli po antidepresiv,« ugotavlja Dernovškova. Antidepresivi, za razliko od benzodiazepinov, človeka poživijo, ga naredijo pogumnejšega, mu povečajo moč. Zakaj torej ljudje ne hodijo množično po prozac, sledi logično vprašanje. Zato, ker se antidepresivov bojijo, bojijo se, da bi postali od teh zdravil odvisni. To pa ni mogoče, pravi psihiatrinja. Prav tako ni mogoče, da bi ta zdravila jemali, da bi se počutili še bolje. »Ta zdravila ne delujejo, če jih ne potrebujete. V tem primeru boste imeli samo njihove stranske učinke. Če pa bodo učinkovala, če boste torej imeli več energije in boste bolj učinkoviti, pomeni, da jih potrebujete.« Ob depresivnih se na prozac odlično odzovejo tudi ljudje z obsesivno-kompulzivno motnjo, vendar ga morajo jemati zelo dolgo in v zelo visokih odmerkih. Kot druga zdravila imajo tudi prozac in drugi serotoninski antidepresivi stranske učinke. Bolniki so lahko bolj nemirni, nespeči, lahko se jim vrti ali jim je slabo. Stranski učinek, skupen tem zdravilom, je tudi vpliv na spolno funkcijo, ki se lahko kaže kot nezmožnost doseganja orgazma ali izguba zanimanja za seks. V nekaterih študijah navajajo, da naj bi za spolnimi motnjami trpela celo polovica bolnikov, ki jemljejo serotoninske antidepresive. Najhujši očitek prozacu je bil, da pri nekaterih bolnikih povzroča samomorilne misli in sproža agresivnost. »Ti učinki so značilnost celega razreda teh zdravil. Nekatere stranske učinke poskušamo tudi izkoristiti: če je stranski učinek zdravila sedacija, da je človek zaspan, ga predpišemo bolniku, ki poleg depresije trpi še za nespečnostjo. In obratno, če je bolnik zaspan, mu predpišemo jutranje jemanje zdravila s stranskim učinkom, da povzroča budnost,« komentira Dernovškova. Eden od bolj želenih stranskih učinkov serotoninskih antidepresivov je na primer zaviranje apetita, zaradi česar večina bolnikov izgubi nekaj kilogramov. »Prozac je zelo dobro in učinkovito zdravilo, treba pa ga je dati pravemu pacientu, v pravem odmerku, ob pravem trenutku in za pravo indikacijo,« zaključi psihiatrinja. Hkrati z njegovim uspešnim vplivom na psihično zdravje ljudi je prozac tudi ena od kur, ki nosijo zlata jajca farmacevtski industriji. Kmalu po njegovem vstopu na ameriški trg je podjetju, ki ga trži, Eli Lilly, že prinašal četrtino prihodkov in dosegel letno prodajo v višini 2,6 milijarde dolarjev, piše v knjigi Resnica o farmacevtskih podjetjih avtorica Marcia Agnell. Na primeru tega zdravila se lahko tudi učimo, kako farmacevtska industrija dela denar. Leta 2001 je izgubil patentno zaščito in ga zdaj v ZDA prodajajo po ceni, ki znaša le še 80 odstotkov prejšnje. To pa ne pomeni, da je farmacevtsko podjetje vrglo puško v koruzo. V poslu je ostalo tako, da je patentiralo prozac v obliki tedenskega odmerka. Najbolj iznajdljiva poteza za podaljšanje življenja temu zdravilu pa je bila »iznajdba« zdravila serafem. Gre za prozacu identično zdravilo v identičnem odmerku, le da ga je podjetje roza obarvalo in pridobilo odobritev FDA, da ga lahko tri leta ekskluzivno trži za drugo motnjo: »predmenstrualno distrofično motnjo« – izraz, ki ga je podjetje uporabilo za hude predmenstrualne simptome. To isto zdravilo v enakem odmerku je triinpolkrat dražje kot generični prozac, žensk, ki imajo predmenstrualne težave in bi jim ga lahko predpisovali, pa je na svetu tudi veliko. rozac, zdravilo za zdravljenje depresije, je eno najbolj znanih, pa tudi najbolj spornih zdravil v zgodovini sodobne farmacije. Postal je celo več kot zdravilo: spremenil se je v kulturni fenomen, bil predmet intenzivne medijske fascinacije in dosegel celo »zvezdniški« status, saj je pristal na naslovnicah uglednih revij in bil tema številnih televizijskih pogovornih oddaj. Vplival je na življenje cele generacije Američanov in s filmom Prozac nation, posnetim po istoimenski knjigi Elizabeth Wurtzel, vstopil celo v popularno kulturo. Nekateri so ga kovali v zvezde, saj naj bi pomenil kar panaceo, zdravilo za vse težave duše, drugi so ga zaradi domnevnih hudih stranskih učinkov, kot je sprožanje agresivnosti in samomorilnih misli, strmoglavljali v brezno.