kstremni časi zahtevajo ekstremne filme. Obe vojni, afganistanska in iraška, in ameriško mučenje iraških zapornikov v Abu Grajbu so dali ekstremnim filmom zelo dober kontekst, še več – dali so jim moralni okvir. In rodil se je »torture porn« – žanr »porno torture«. Pravzaprav podpodžanr – »torture porn« je podžanr splatterja, ki je podžanr horrorja. V splatterju špricata kri in sadizem – v »porno torturi« se krvi in sadizmu pridruži tortura. Izraz »torture porn« je lansiral ameriški filmski kritik David Edelstein, z njim pa je označil Krvavi hostel. Kar pa ne pomeni, da je bil Krvavi hostel prvi »torture porn«. V ta minižanr sodijo tudi Žaga (in vsa nadaljevanja), Krvavi hostel 2, Turistas (»Krvavi hostel v Južni Ameriki«), Zombiejev Satanov klan, francoski Pofukaj me!, celo Grindhouse, double-bill, ki sta ga posnela Quentin Tarantino in Robert Rodriguez, in Noéjevo Nepovratno. Te filme smo videli tudi pri nas. No, nekaterih drugih nismo. Recimo: izmaknil se nam je avstralski Wolf Creek, v katerem sredi avstralske divjine obtičijo trije turistični suckerji – Angležinji in Avstralec. Na pomoč jim priskoči ostareli Crocodile Dundee, de facto psycho, ki svoj dom, opuščen rudarski kamp, kamor jih zmami, hitro prelevi v Abu Grajb – in da bi bilo bolj veselo, si pomaga z orodjem, po potrebi pa tudi s puško, nožem in rotvajlerjem. Krikov tam, v bližini onega famoznega meteorskega kraterja, nihče ne sliši. In ker tip ne pusti, da bi kdo o tem govoril, bejba – saj veste, tista »deviška« bejba – na koncu ne preživi. Tudi v Satanovem klanu ni. Jasno, Wolf Creek je – via Greg McLean – posnet po »resničnih dogodkih«. Wolf Creek je napet, srhljiv, zelo gladko narejen, tako da Krvavi hostel ga nizek budžet ne ubije. Prej narobe, naredi ga še bolj kreativnega. Podobno velja za W∆Z, britanski revanšistični hard-boiled-trilerNYPD-torture-porn, v katerem serijski morilec svoje žrtve žge z gestapovsko kirurgijo (posneto v Britaniji, dogaja se v Ameriki), in Borderland, v katerem trije ameriški študentje – »trije amigosi« – krenejo v Mehiko. Ne prav daleč, saj veste, le čez mejo, tja, kjer se cedijo tekila, droge in seks. Še preden se dobro razrajcajo, se pocedi tudi kri – padejo namreč v žrelo santerijske sekte, ki čuti silno potrebo po ritualnem, sadističnem, grizlijevskem žrtvovanju ameriških študentov. Obmejni teritorij, na katerem obtičijo, je videti kot podaljšek Slovaške, toda funkcionira kot podaljšek avstralske divjine – njihovih krikov se ne sliši. Film, ki ga je posnel Zev Berman (spet po »resničnih dogodkih«), ima ravno dovolj nervoznih, agoničnih, klavstrofobičnih twistov, da se v torturo – v mačete, cefranje mesa in iztikanje oči – dobesedno zaleti. Tortura je neizogibna – tako kot v Gibsonovem Pasijonu, ultimativni »porno torturi«, prav