Precej bolj, kot da bi ga dobili pri zločinu, Gregoira ironično skrbi, da bi ostal neopažen. Hlepi po slavi serijskega morilca, vendar se vedno izkaže, da mu je ta cilj popolnoma nedosegljiv. Še najbolj se ji približa s prevaro, ko se v neki radijski oddaji v živo predstavi za Angoualimo. Čeprav je usmiljenja vredna kreatura, je Gregoire, kot pravi eden od kritikov, tudi satiričen vizionar. Med norimi izbruhi mimogrede in briljantno opravi s pompoznostjo lokalnih odvetnikov, profesorjev, ljudi iz medijev in vladnimi uslužbenci oziroma z njegovo pomočjo to stori sam Mabanckou. Odlikuje ga svež in duhovit slog ter izvirna raba jezika, ki vnaša v provokativno vsebino, kot je umor, humor. Le ta se kaže tudi v dobesednih preimenovanjih iz jezika lingala, na primer kongoleško mesto v »Ta-ki-pije-vodo-je-idiot« in ulice »Ulica-samo-sto-frankov« ali lokalno pokopališče »Mrtvi-ki-jim-ni-dovoljeno-spati«. Če Gregoire ni spreten morilec, je, čeprav patetičen, zagotovo izjemen govornik. Roman je afriški v pripovedni tehniki, ustno izročilo prenika v literaturo, ki je tako značilna tudi pri nekaterih klasičnih romanih afriške književnosti. Vse to ga naredi za nekakšno parabolo, sodobno basen. Primerjajo ga tudi z zelo različnimi kanoničnimi pisci, od klasikov, kot so Goeffrey Chaucer, Albert Camus, F. M. Dostojevski, Jean Genet, Eugene Ionesco do sodobnega Michela Houellebecqa.