Vojna zvezd je seveda nekaj posebnega. Kult, zakon, dogma, religija. Ja, več kot le matinejski pop fenomen. Vsi so prepričani, da ji nekaj dolgujejo. Dala jim je izkušnjo - in vero. Tako fanom kot ameriškemu predsedniku Ronaldu Reaganu, ki je svojo "vero", Strateški obrambni program, poimenoval Star Wars. Prva Vojna zvezd je prišla v idealnem trenutku, leta 1977 - po vietnamski vojni, aferi Watergate, odstopu ameriškega predsednika, seriji atentatov, medrasnih nemirih, paranojo, naftni krizi, strahom pred atomsko vojno in komunistično invazijo, po apokaliptičnem mraku, ko se je zazdelo, da Amerika izgublja Moč. Na poMoč! Vojna zvezd je pionirski duh, ameriški idealizem, brezkonfliktno samoupravno demokracijo, individualizem, elitno vodstvo, timsko delo, agrarno-patriarhalne vrednote in črno-belo moralo našla v eskapistični "oddaljeni galaksiji", narcističnem predojdipskem svetu, v katerem se cedijo kastracija (Luke je ob roko), patricid (Luke skoraj ubije očeta) in incest (Luke skoraj spi s sestro)... v katerem soldati diaboličnega Imperija zgledajo kot naciji v ruskih uniformah... v katerem je nostalgija po rajski, nedolžni, predmoderni dobi tako silna, da se Republikanci prikazujejo kot uporniki in revolucionarji... in v katerem je nacionalni konsenz kljub vsemu mogoč. Vojna zvezd je postala ameriški nacionalni mit. Religiozna fantazija. Američane je združila tako mesijansko, kot jih lahko združi le vojna. Spravila jih je. Pomirila. Mislite, da fani Vojne zvezd med projekcijami vreščijo, navijajo in cepetajo z nogami? Kje neki: povsem mirno sedijo. Ne zato, ker hočejo slišati vsako besedo in videti vsak specialni efekt, ampak zato, ker so našli svojo nirvano. Tudi ko so stali v vrstah, so bili za zgled. Kot je rekla igralka Janeane Garofalo, ko so jo vprašali, če bo šla gledat Vojno zvezd: "Ne, ne bom je šla gledat, toda postavila se bom v vrsto." Ves štos je v čakanju, ritualu, anticipaciji. A česa se fani nadejajo? Kaj pričakujejo? Tega, kar pričakujejo in česar se nadejajo, ne bodo dobili v filmu.