v Nemčiji, v Švico, da bi zahodnim zaveznikom, s katerimi je bil tam v stiku, sporočil, da se je Himmler pripravljen pogajati o ločenem miru. Himmler, veliki šef SS in po moči zagotovo drugi človek v Nemčiji, je precenjeval nasprotja med zavezniki. Obiranje ZDA in Velike Britanije pri odprtju druge fronte je bilo po njegovem posledica nesoglasij med Rusi in zahodnimi silami protihitlerjevske koalicije. Hkrati mu je postajalo vse bolj jasno, da ima nemška armada po porazu pri Stalingradu vsak dan manjše možnosti za zmago. Voditelji nemškega vermachta so se zavedali težav zaradi bojevanja svoje armade na dveh frontah, separatni mir pa bi lahko državi prinesel častni umik, s čimer bi se izognili popolnemu porazu. Himmler se sicer ni nikdar naglas zavzel zanj, saj bi bilo to nevarno, ker Hitler niti v sanjah ni razmišljal o čem podobnem. Separatni mir bi bilo torej mogoče skleniti le, če bi odstranili Hitlerja, a kaj ko se je med njegovimi najožjimi sodelavci že vnela vojna za nasledstvo. Sonderkommando naj bi torej med zaveznike vnesel razkol in razrahljal njihove odnose, da bi odprl možnost za sklenitev separatnega miru. Sonderkommando je skupaj s Himmlerjem videl najustreznejšega igralca za to igro v Leopoldu