Ne zdi se mu pomembno, da ga intelektualni argumenti ne prepričajo, ne moti ga, da je oznanjani evangelij zanj bolj glasba, ki je ne more igrati, kakor železna logika, s katero se po lastnih zagotovilih ponaša. Pogum mu vliva zavest, da pripada maloštevilni skupini galantnih tovarišev. Ko Ilse sklene oditi na protest, se Mundy, veliki družabnik, z vsem visokim dobrohotnim bistvom postavi tja, kjer je njegova lojalnost. V Gloucester Greenu z njo ob zori sede na vlak, oborožen s čokoladicami, ki jih ima rada, s skrbno zavitimi sendviči z jajci in krešo, kupljenimi na trgu, pa s termovko pogrete paradižnikove juhe iz konzerve; vse je varno spravljeno v Majorjevem vojaškem nahrbtniku. Z ramo ob rami in pogosto z roko v roki protestno korakata, ker Harold Wilson podpira vietnamsko vojno; ker jima ne dovolijo, da bi svoj protest izrazila še v parlamentu, se razglasita za zunajparlamentarno opozicijo. Odhitita na Trafalgarski trg, protestirata proti rasnemu razlikovanju in prebereta strastno izjavo podpore ameriškim študentom, ki zažigajo vpoklice v vojsko. Pridružita se protestnikom v Hyde Parku in ko jih policija vljudno razžene, kljub rahlemu razočaranju občutita zadoščenje. In vendar vsak dan umre na stotine Vietnamcev, v imenu demokracije jih bombardirajo, zažigajo in mečejo iz helikopterjev; Mundyjevo srce je z njimi in Ilsino tudi.