Kljub nekaj nadaljnjim romanom Crichton skoraj desetletje ni bil v ospredju, dokler ni Steven Spielberg oznanil, da bo posnel Jurski park , znanstvenofantastično pustolovsko zgodbo o ponovni oživitvi dinozavrov, 65 milijonov let po njihovem izumrtju, ki je Crichtonu izšla leta 1990. Takrat je pisatelj javnosti zaupal tudi to, da za povišanje koncentracije med pisanjem posameznega romana za kosilo jé vedno enako hrano in da je bila ta med pisanjem Jurskega parka sestavljena predvsem iz sendvičev z jajci in solato ter veliko popra. Tri leta kasneje je film kot megauspešnica pristal v kinodvoranah in od takrat so v hitrem tempu ekranizirali vse tekoče pa tudi nekaj preteklih romanov. Tako so še istega leta kot Jurski park sicer medlo ekranizirali njegovo analizo ameriško-japonskih poslovnih odnosov z naslovom Vzhajajoče sonce ( Rising Sun , 1993), ki jih skozi umor moderne gejše in raziskovanje najnovejše videotehnologije razkrivata Sean Connery in Wesley Snipes. To je po mnenju zgoraj podpisanega tudi njegov najboljši roman, saj spretno zastavljeno detektivko z dovolj izdelanimi karakterji (kar sicer običajno ni bila močna stran njegovih del) mojstrsko splete z visokimi tehnologijami. Naslednjo leto je velika platna že zasedlo Razkritje ( Disclosure , 1994) po njegovem takrat najnovejšem romanu, v katerem se je vsebinsko precej približal v tistih časih zelo vročemu John Grishamu, saj je v odvetniškem slogu podal pogled na seksualno nadlegovanje v službi. Nasilnica je bila Demi Moore, spolno izkoriščeni Michael Douglas, Crichton pa je dodal tudi ščepec virtualne resničnosti.