Črta svinčnika pred leti je označila zaklad, ki sem ga danes našel. Na Piazzi Petrolo v senci pod palmo se sesedem na najbližjo klop in ulijejo so se mi solze sreče. Spomnil sem se nemočnega očeta, ki mi poljublja roke, in njegovih temnih in solznih oči, ki nemočno gledajo in govorijo same zase. Lažni, zlagani ponos postaja labirint, iz katerega ni izhoda. Na klopci na trgu se odvija film, s stisnjenimi zobmi iščem hišo svojih korenin. Dežela, ki mi je dala dušo, je v temnih očeh prižgala iskro upanja. Zdaj lahko gledava skupaj. V parku korenin temnih oči in nežnih duš, večni iskalci in popotniki, ki se vračajo k svojim koreninam. Od tod izhajamo, sem se vračamo. Gledam in ugibam, katera hiša je prava. Kako naj bi vedel? Hiše ena poleg druge, na drugi strani sedim pod palmo in iščem zidove, ki so stari kot korenine in vroči od sonca, kot je topla sicilijanska duša. Iskanje, ki še ni končano. Nemirni duh nas preganja in vodi skozi neprehodne džungle, iz katerih se vedno vračamo ranjeni, toda živi. Duša, vztrajnost. In ponos otoka, izoblikovan skozi stoletja nenehnih plenitev in osvajanj, je v nas pustil pečat za vedno. Borci z dušo in iskalci resnice, mnogokrat okradeni, razočarani, pa vendar vedno pokončni.