Dialog je poetičen, osebe so sijajni besedni artisti, govorijo v metaforah, so pravzaprav lirske, pesniške variacije bolj ali manj istega dramskega subjekta. Zagorska baronica simbolično upesni hčerino, Veronikino ljubezensko prebujenje: "Saj veš o kresu zarje Vidove: / večerna se poljubja z jutranjo - / večerna ugasne, jutranja zasine ..." Veronika pa samo sebe upesni svečano, skoraj sakralno: "... si pogledam / navznoter - o - v meni je svetlo / in vidim, da sem zaklenjen tabernakelj, / ki vanj so nanosili božji sli / ves blesk sveta ..." Baron imenuje takšno govorico "pretenka svila". Govori jo seveda tenkočutni estet, pesnik, ne pa "zagorska deklina" (B. Kreft), govori lirično, zanosno kot poet, "v današnjem mojem ritmu", kot pove Župančičev lastni komentar. Dialog med ljubezenskima tekmicama Jelisavo in Veroniko je na videz stvaren, realističen, v resnici pa večinoma govorita druga mimo druge, monološko označujeta vsaka svojo usodo, kakor da se ne slišita. Zdrzneta se in vrneta v pravi dialog šele, ko se jima naznani katastrofa v obliki simboličnega križa, katerega senca pade na grad, oziroma vse do pomenske razvezanosti simbola: "Križ se je podrl, porušil grad, svet / in naju obe pokopal pod seboj." Simbolična je tudi igra s plaščem, ki ga zagorska baronica pošilja v dar Jelisavi, Friderikovi ženi, Veronika pa pri tem vzklikne: "Srečna ta, / ki ji bo tekel z ram ta bujni slap," ter si ga za hip ogrne. Tudi Veronikina smrt je bolj ugašanje, bolj obred kakor pa snovni potek ali burna posledica smrtne sodbe. Tudi Friderik se na koncu zastrmi v strašno brezno v samem sebi, ki nakazuje, kaj človek izgubi, ko zavestno uniči in izda, kar je bil močno vzljubil.