talijanska energetska politika je zelo jasna. Več plina in povratek k jedrski energiji. Uplinjevalnik v Žavljah je del omenjene strategije, ki jo je senat odobril 9. julija v t. i. zakonskem dekretu “Sviluppo” (Razvoj). Kljub nasprotovanju številnih krajevnih akterjev (začenši z občinama Dolina in Milje) in celo slovenske vlade, ni pričakovati, da bi se italijanska država odrekla žaveljski pridobitvi, ki jo je treba razumeti kot dosežek desničarskih uprav na navpični osi vlada (Berlusconi) – dežela (Tondo) – občina Trst (Dipiazza). Plin velja seveda za okolju prijaznejši energetski vir od nafte. Naivno pa bi bilo verjeti, da gre za tem projektom za kako posebno okoljsko ozaveščenost. Berlusconi je namreč postal Putinov najboljši prijatelj, ker je Apeninski polotok (in posledično zahodno Evropo) na stežaj odprl ruski državni plinski družbi Gazprom s plinovodom Južni tok (izdelujeta ga Gazprom in Eni), ki bo skozi Črno morje in čez Balkanski polotok dosegel z enim krakom južno Italijo, z drugim pa Avstrijo. In pomisliti moramo tudi na to, da Italija ni postala samo plinska prijateljica Rusije, plinsko vse bolj prijateljuje tudi z Gadafijem in Libijo. Uplinjevanje italijanske države Plin je zaradi strateške povezave z Rusijo (in Libijo) v Italiji zato nadvse želena dobrina, ki se ji Berlusconijeva vlada ne bo v nobenem primeru odpovedala. Tudi če bi šlo za odstop od enega samega uplinje-