Potem je šlo zares. »Boste počakali v porodnišnici, verjetno je prenošenček.« S seboj je prinesla skripta in se besno učila. Organska kemija, heterociklične, aciklične spojine, halogenirani ogljikovodiki. Biologija se ji je upirala. To bo prihranila za potem. Potem, potem. Razmisliti moraš, si je rekla. Čas je. Najprej o njem, potem o otroku. Ne moreš se skrivati za neodgovorno mladostjo. Bolelo je, ko je luščila navlako preoblek, mask in izgovorov. Ostala bo z njim. Kako naj mu reče, partner, oplojevalec, sokrivec? Tako prikrajšan, nikoli ne bo vedel, kako je biti ženska. Dober človek je. Saj že dolgo ve. Porodnice so druga za drugo odhajale v porodno sobo, ona je ostajala, poslušala govorice, čakala. V času obiskov je prihajal on in odhajal razočaran. Še vedno nič. Otrok noče na svet. »Prenošenček,« je čvekalo osebje. Razveselila se je, ko ji je odtekla voda. Končno. »No, pa ste dočakali,« je rekel porodničar. »Zdaj nas boste zapustili, pa ne sami.« Bila je že nekoliko njihova, znanka, ko je tako dolgo čakala v porodnišnici. Na koncu se je nekaj zapletlo. »Hitro,« je rekla babica, »menda ne bomo še oživljali.« Ničesar ni bilo slišati. Nobenega joka, ki bi, kot je brala v knjigah, prebudil njena materinska čustva. Skoraj je rekla: »Oprostite, oprostite, da sem v nadlego,« kot se je opravičevala vsa ta leta za to, da je tu, za to, da govori drugače kot drugi, za vse mogoče. Oprostite, oprostite, kolikokrat še in še oprostite. Dovolj. Zakričala je hkrati z otrokom. Položili so ji ga na trebuh. Mali opičji obraz je bil prekrit s sivo kožo starčka. Tu in tam se mu je luščila kot star omet. Prenošenček. »Nič si nisva podobna, torej je vse v redu,« je pomislila. »V nedeljo rojeni otroci so srečni otroci,« je rekla babica. Bomo videli, si je mislila, bomo videli. Zrel pa si, zrel. * Samo za interno uporabo, za nedeljsko popoldansko oddajo po željah, za dan žena in podobno: »Mati,« je rekel, »zdaj pa se poskušaj obvladati. Računam, da si končno zrela, odrasla ženska in boš prenesla, kot se spodobi.« Verjetno so ga vrgli iz službe, ah daj, njega, neverjetno, pa menda nima raka? V Ameriko pojde, kaj pa drugega, častihlepen kot je, ne, ta že ne, preveč dobro mu gre, in kako naj me jezi, če bo tako daleč? To pravim zaradi lepšega, za preventivo, da bi me res ne jezil, čeprav, le kako je lahko tako nemogoč? »Izkašljaj se, prosim.« »Ata bom.« »No, če ni nič hujšega, bomo prenesli. Ljubček, ljubček moj! Upam, da bo tak kot ti.« »Vem, bil sem najlepši otrok, kar si jih kdaj videla.« Za deževen dan: Že dolgo ni slišala zanj. Tudi prav. Menda ima družino, pa jo varuje pred njo, pošastjo. V kaj vse se spremenijo čudeži. Rosvita Švajger NAGAJIVA Iskala si me, mladost, po zelenih travnikih, med rumenim klasjem, v rdečih jabolkih in med cvetovi vrtnic. Skrila sem se v semena trav, v resje žit, pod lupino in med trnje. Nisi me našla. Bila sem nagajiva. Zdaj te čakam na pokošenih travnikih, na posušenih njivah, med odpadlim listjem jablan in osutimi vrtnicami. Sneg je prezgodaj prekril vso ravan. NAKLONI Ležem na pokošeno senožet. Med nostalgijo in tem zdaj. Misel lebdi med čustvom in razumom. Vijuga po izbrisanih poteh, po mozaiku samote. Ovija posušene brste osamelca v rebri. Usahli sokovi hranijo le korenine. Po nežnem naklonu strmine pa se pretakajo podarjene radosti, ode življenju. Ti več ne veš, da sva prejšnjo pomlad v senožeti ležala oba.