Ob potepanju po prelepih zelenih Slovenskih goricah smo naleteli na skupino, ki je na veliki njivi okopavala buče. Včasih, ko so okopavali koruzo, peso, korenje, krompir in druge poljščine ročno, to ni bilo nič posebnega. Takrat jih je na njivi pri okopavanju vihtelo motiko tudi 20 in več, navadno žensk. Tokrat se je na njivi Vinka Šenekarja iz Grabonoša zbralo le nekaj njegovih starejših prijateljev. »V preteklosti smo buče sadili med drugimi poljščinami, največkrat med koruzo, krompirjem in na robu njiv. Tedaj je bila zemlja bolj cenjena, zato bi bilo škoda buče saditi same. Čeprav nekateri škropijo proti travi, smo se mi lotili okopavanja. Ročno okopavamo le okoli buč, medtem ko med vrstami okopavamo strojno. Seme buč namenimo za pridelavo olja, ki ga potrebujemo za domače potrebe. Olja bodo deležni tudi prijatelji ter tisti, ki nam danes pomagajo pri okopavanju.« Bučno olje pridelujejo v številnih oljarnah. V preteklosti so delovale v skoraj vsakem mlinu. Danes mlinov ni več, zato ga pridelujejo v specializiranih obratih, oljarnah. Obdržali pa so način, da vsak pridelovalec olja lahko sledi in pomaga pri pridelavi olja v oljarni iz svojega zrnja. Včasih so seme buč za pridelavo olja luščili ročno, danes pa so za sajenje na voljo buče, ki imajo semena, ki jih ni treba luščiti.