Podjetje Ingo inženiring naj bi 6. oktobra 2000 začel graditi dovozno pot na odlagališče Lisičja vodenca. Zakaj smo zapisali, da »naj bi« začel graditi? Ker je v resnici ni, saj jo je leto prej zgradilo Soško gozdno gospodarstvo (SGG), kar je razvidno iz posnetka Geodetske uprave Slovenije, ki nosi datum 16. avgust 2000 (posnetek je bil torej narejen mesec in pol pred začetkom »graditve«.) Dela torej niso bila opravljena, denar pa vseeno nakazan. In to skoraj štirikrat več, kot je bilo leto prej za zgraditev poti izplačanega SGG (2 milijona 241 tisoč tolarjev). K dokazom, da druga gradnja (tista, ki naj bi jo izvedel Ingo inženiring) nikoli ni bila izvedena, po Germovškovih besedah sodi tudi ponarejen gradbeni dnevnik. Ta je bil gotovo pisan za nazaj, o čemer pričajo napačno zapisani vremenski podatki. Po podatkih iz dnevnika je bilo 4. novembra 2000 sončno, delavci pa naj bi na tisti dan vozišče valjali, utrjevali, odvažali večje kamne in sejali travo. A tistega dne ni bilo niti sončno niti primerno za opravljanje kakršnih koli del na prostem! Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) oziroma njenega vremenoslovnega oddelka je bila tistega dne v Posočju pravzaprav zabeležena rekordna količina dežja (v bližnjem kraju Žaga je padlo kar 243,3 milimetra dežja. Prav te padavine pa so deset dni kasneje v bližnjem Logu pod Mangartom sprožile smrtonosni zemeljski plaz …