Nekaj let pozneje je sam Branica v končni različici rokopisa marsikaj skrajšal; odločil se je za bolj umirjen slog in manj okrasja. Po letu 1945 je nekaj razkošja romalo v domove novih oblastnikov, vendar ne vse in ne dokončno. Odsevi so trmasto ostajali v zrcalih romana in naj so novi lastniki še tako premikali predmete po sobah, jih v njihovih zrcalih ni bilo videti. Prav v tem času so, iščoč tajno skrivališče, pisalnik iz rožnega in limonovčevega lesa preprosto razstavili in s tem za vselej uničili vsebino sedemdesetega predala, katerega dvojno dno se je širilo v prostor brez konca, vreden prvobitnega sveta. Morda ni odveč dodati, da je trgovec Isak Konforti umrl v koncentracijskem taborišču na Sejmišču, pred tem pa so mu zaplenili vse imetje. Edino, kar se mu je posrečilo za kratek čas rešiti oziroma vzeti s seboj, je bil opis starodavnega sedmerokrakega svečnika, tako imenovane menore, na skoraj stotih gosto popisanih listih, ki se ga je učil na pamet, pogosto pa ga je tudi glasno prebiral rojakom v temni ječi. V teh nekaj mesecih čakanja, ko je skupina za skupino beograjskih Judov odhajala na pot brez vrnitve, so bili Konfortijevi opisi sedmerih lučk resnično, kot tudi uči hebrejska vera, edina svetloba v temi kaosa in življenjske negotovosti. Toda tudi ti so se utrnili, ko so čuvaji naposled poklicali antikvarja. Medtem so na osebni ukaz grandomana Hermanna Göringa, uradnega zbiratelja umetniških predmetov tretjega rajha, kataloge raritet in starin Isaka Konfortija v dvajsetih plombiranih zabojih že poslali v Nemčijo, kjer se je za njimi potem izgubila vsaka sled.