Piše se dvanajsto leto, odkar so dečki iz Brazilije pograbili instrumente in do temeljev prekopali tamkajšnje simbole z zadahom po kolonialistični eksotiki. Na glavo so obrnili tako mitsko figuro Peleja kot rajski Rio De Janeiro in začeli eksploatirati nekaj pristno brazilskega: grozo, gorje in gravž, ki se kot nezaželena golazen skrivajo pod kamnom idealiziranih podob. In če so Sepulturini začetki spominjali na neartikulirane, zato pa toliko bolj srčne mladostniške ejakulacije besa - mimogrede, Igor Cavalera je imel 14 let, ko je sedel za bobne -, ozaljšane z nepogrešljivo satanistično ikonografijo, so se že na drugem albumu Beneath the Remains pretvorili v monolitno strukturo, ki s kritiško distanco presega lastno žanrsko identiteto, ob videu za prodorni Arise pa so na MTV-ju zmajevali z glavami, češ da poleg krvi in pesimizma ponuja tudi preveč Jezusa. Drži, Sepultura so od začetka vpili, da je tisti Kristus nad Riom prevelik, da bi ga ljudje opazili, in hkrati premajhen, da bi odrešil vse, ki si tega želijo. A vseeno, če Sepultura rečejo, da je ta svet kljub vsemu dober in da se je vredno boriti zanj, jim verjamete že zato, ker je to slišati kot Roots, jasen in glasen konceptualen album, introspektivna etno kurioziteta, ki z metalsko ostrino postrga trendovsko izkoriščanje avtohtonih oblik glasbenega izražanja, ki že v osnovi spominja na izsekavanje amazonskih pragozdov. Smisel in pomen korenin je, da ostanejo v zemlji, v katero so pognale, zato so Max Cavalera in družba indijansko pleme Xavantes posneli v njihovem naravnem okolju in z uporabo petnajstih različnih tolkal na albumu edinstveno poustvarili mističen utrip nečesa starodavnega, čistega in pozabljenega. Dobrih 72 minut glasbe priča o izredni karizmatični identifikaciji benda, zato velja iskanja, ki bi jih na prvo poslušanje označili kot razvlečena, preposlušati tudi v drugo. In v tretje.