V srednji šoli me je zadelo: če ne bom nekaj naredil, bom vse življenje v tem dreku, sedel v sobi s slabim zrakom, poslušal nekoga, ki naj bi bil avtoriteta, in reševal nesmiselne matematične probleme, za katere me prav malo briga ( smeh ). In sedel z ljudmi, ki jih ne maram in oni ne marajo mene ( smeh ). Pogledal sem skozi okno, bil je krasen dan, in pomislil: če bi bil glasbenik, bi zdaj zunaj ležal na travi ( smeh ). Že takrat sem imel prvi bend ( Iguanas, op. p. ) in oni so mi prinesli prvo uspešno družabno življenje. Naenkrat sem se lahko pogovarjal z dekleti, fantom je bilo zanimivo, kar počnem, najbolj pa me je zastrupil občutek igranja dobre glasbe.