Moje prvo soočenje s poslednjim slovesom je bilo v vasici Huamachuco v Andih severnega Peruja, od boga pozabljenem kraju. Neka nesrečna deklica si je na neroden način hotela vzeti življenje in je grozotno umirala več dni. Ko je izdahnila, smo se od nje poslavljali v domači hiši. Ženske so bile v kuhinji, z moškimi sem sedela v sobi okrog podstavka, na njem je bila s cvetjem prekrita odprta krsta in urejeno trupelce. Bedeli smo vsako noč do pogreba, skoraj v temi, molče, edini zvok je bilo trkanje chequita ob porrito, kovinske igle, s katero je vsak segal v svojo izvotljeno bučko, napolnjeno z živim apnom v prahu, in ga nosil v bolito, kroglico prežvečenih kokinih listov, potisnjeno pod lice - kar je tradicionalno in legalno indijansko poživilo v teh krajih. Vse skupaj smo zalivali s piscom, aromatizirano lokalno ognjeno vodo. Živi smo delali družbo mrtvemu, mrtvi je krepil vezi med živimi.