"Konec je!" sem pretresen ponavljal za njo, vstal in se kot mesečnik odpravil proti Laurinemu stanovanju. Odprla mi je. "Tista ženska je povsem bela, brez kaplje krvi!" so bile njene prve besede. Stemnilo se mi je od teže, kajti Laurin stavek me je približal neki resnici o sebi, ki je še nisem razumel, sem pa že razločno zaslutil njen gnus in vlečljivi, lepljivi smrad. Potem me je odpuščajoče prijela za roko in peljala v spalnico. Na okrvavljeni postelji je ležal bledosivi, pravkar zaklani Moses. Laura me je pogledala in rekla, da sem to storil jaz. Pogledal sem skrčenega, zaklanega Mosesa in postalo mi je jasno, da sem to res storil jaz. Na Laurin ukaz sem se nato pomazal s krvjo po rokah, obrazu, obleki in z nožem v roki sedel v gugalnik pri postelji. Potem so prišli policaji, zdravniki so histerični Lauri dajali pomirjevalne injekcije, meni ni nihče dal niti tablete aspirina.