Tik preden zavrtim številko, nočni zrak razpara nenavadna melodija. Ženski glas. Nekaj sekund traja, da spoznam, da zvok ni naraven. Verjetno je nekdo zavrtel ploščo, ampak kje, ko pa so okrog Ladjedelnice samo parcele z ruševinami. Zelo mil glas poje tožečo žalostinko z vzhodnjaškim zvenom. Ko poskušam ugotoviti, od kod prihaja, ugotovim, da mora zvok prihajati iz ozke ulice, katere ustje komaj lahko vidim od tam, kjer stojim. Tam je bar albanskih priseljencev. Ker me je glasba prevzela, sklenem, da stopim tja. Opazujem, kako moja senca drsi vzdolž uličnega zidu. Skoraj v ozadju je odprtina, ki meče kvadrat rumenkaste luči na pločnik. Ko pridem tja, odstrem pisane plastične trakove, ki prekrivajo vhod. Znotraj je starec, ki nosi čepico iz rdeče volne in sedi v gugalniku. Spominjam se, da sem ga videl, kadar sem šel tja z Galom, pa tudi žensko, ki streže za pultom, žensko približno šestdesetih let, ki si glavo prekriva z ruto in ima na bradi tetovirano modro pokončno črto. Za mizo sedijo tipi moje starosti in igrajo karte, za hip se obrnejo in me pogledajo. Stari mi pomaha, naj vstopim. Pozdravim ga in se, še zmeraj pod omamnim vplivom pesmi, približam glasbenemu avtomatu. Ko se konča, pustim par dolarjev na točilni mizi in se vrnem k telefonski govorilnici.