Tekstilni potnik se je začudil. Pravzaprav je hotel jesti v vasici, v daleč naokrog znani podeželski gostilni pač, vendar si ni upal odkloniti povabila. Čutil se je obvezanega. Sprejel je povabilo, da bo brezplačno prenočil. Ni hotel nastopiti kot nevljuden meščan. Zato se je delal, da ga je povabilo razveselilo. Gostitelj ga je peljal v prvo nadstropje. Prijazna soba. Tekoča voda, široka postelja, miza, udoben naslanjač, na steni Hodler, na knjižni polici stare, v usnje vezane knjige. Tekstilni potnik je odprl svoj mali kovček, se umil, obril, se zavil v oblak eau de cologne, stopil k oknu in prižgal cigareto. Velika sončna plošča je drsela navzdol proti gričem in obžarjala bukve. Bežno je ocenil posle dneva, naročilo Rotacher d. d., ni slabo, težave z Wildholzem, pet odstotkov je zahteval, fant, tega bo on že spravil na kolena. Potem so se pojavili spomini. Vsakdanje, neurejeno, načrtovano prešuštvo v hotelu Touring, vprašanje, ali naj svojemu najmlajšemu (ki ga je imel najraje) kupi električno železnico, vljudnost in pravzaprav dolžnost telefonirati svoji ženi, jo obvestiti, da se je nehote zadržal. Vendar tega ni naredil. Kot že večkrat. Tega je bila navajena in mu poleg tega tudi ne bi verjela. Zazehal je, si privoščil naslednjo cigareto. Gledal je, kako so se po poti, posuti s prodom, bližali trije stari gospodje, dva z roko pod roko, zadaj pa en debel, plešast. Pozdravljanje, rokovanje, objemi, pogovori o vrtnicah. Traps se je umaknil od okna in šel h knjižni polici. Po naslovih, ki jih je prebral, je bilo pričakovati dolgočasen večer: Hotzendorff, Zločin umora in smrtna kazen; Savigny, Sistem sodobnega rimskega prava; Ernst David Hölle, Praksa zasliševanja. Tekstilni potnik je jasno uvidel. Njegov gostitelj je bil pravnik, morda nekdanji odvetnik. Pripravil se je na dolgovezna razpravljanja; kaj je razumel takšen študiranec o resničnem življenju, nič, saj so bili zakoni v tem smislu. Bilo se je tudi bati, da se bo govorilo o umetnosti ali čem podobnem, pri čemer bi se lahko on zlahka osmešil, no, dobro, če ne bi stal sredi poslovnega boja, bi bil tudi on na tekočem v višjih stvareh. Tako je šel brez veselja navzdol, kjer so se bili gospodje posedli v odprti, še vedno osončeni verandi, medtem ko je gospodinja, močna oseba, zraven v jedilnici pogrinjala mizo. Vendar se je začudil, ko je videl družbo, ki ga je pričakovala. Vesel je bil, da mu je zaenkrat prišel nasproti hišni gospodar, zdaj malodane gizdalinski, s skrbno pokrtačenimi redkimi lasmi in v veliko preširoki salonski suknji. Trapsu je izrekel dobrodošlico – s kratkim govorom. Tako je lahko Traps skril svoje začudenje, šepetal, da je zadovoljstvo povsem na njegovi strani, se hladno, distancirano priklonil, igral svetovljanskega tekstilnega strokovnjaka in ob tem otožno premišljeval, da je vendar ostal v tej vasi samo zato, da bi staknil kakšno dekle. To se mu je izjalovilo. Naletel je na še tri starce, ki niso v ničemer zaostajali za čudaškim gostiteljem. Kot neznanski vrani so napolnjevali poletni prostor s pletenim pohištvom in z zračnimi zavesami, prastari, zamazani, zanemarjeni, pa čeprav so bile njihove salonske suknje najboljše kvalitete, kot je takoj ugotovil, če se ne upošteva plešastega (Pilet po imenu, star sedeminsedemdeset let, je razglasil hišni gospodar pri predstavljanju, ki se je zdaj začelo), ki je togo in dostojanstveno z belim nageljnom v gumbnici sedél na skrajno neudobni pručki, čeprav je bilo vendar naokrog več udobnih stolov, postavljenih preveč pravilno, in ki je nenehno gladil svoje črno obarvane košate brke, očitno upokojen, morda nekdanji cerkovnik ali dimnikar, ki je po sreči postal premožen, po možnosti tudi strojevodja. Toliko bolj zanemarjena v primerjavi s tem sta bila druga dva. Eden (gospod Kummer, dvainosemdeset let), še debelejši od Pileta, brezmejen, kot da bi bil sestavljen iz mastnih žmul, je sedel v gugalniku, obraz, rdeč kot kuhan rak, mogočen rdeč nos, dobrodušne izbuljene oči za zlatim ščipalnikom, k temu, najbrž ponevedoma, spalna srajca pod črno obleko ter žepi, nabasani s časopisi in papirji, drugi (gospod Zorn, šestinosemdeset let) pa dolg in mršav, monokel, stisnjen pred levim očesom, šmisi na obrazu, orlovski nos, snežno bela levja griva, upadla usta, eno k drugemu predvčerajšnja pojava, ki je bila narobe zapela telovnik in je nosila dve različni kratki nogavici.