»Morda je ponovno vzela svoj dekliški priimek,« je rekla Amanda. »Marsikatera ženska po ločitvi stori tako.« Gospa Mavec se je še nekoliko približala mostičku. Zdaj je stala tik pred njim. Gospod Cepnik ji je stekel naproti, vendar le do sredine mostička. Tam se je ustavil, na sredini med staro in novo ženo. »Prosim, Adela! Vse skupaj nima nobenega smisla. Ostal bom na Karibih.« »In kaj boš tam počel? Kaj bo pa s tvojimi kolegi?« »Saj vendar veš, kaj sem storil. Prezirali me bodo!« »Pa učenci? Saj sploh ne moreš živeti brez svojih učencev!« »Tudi ti me bodo prezirali!« »Pa saj imaš vendar tukaj še toliko prijateljev! In družino!« »Ta … ne, grem, in konec.« »Šnofek!« je zaklicala Herzi. »Pridi k meni! Poročila se bova in živela v raju! Palme! Plaža! Sonce!« Gospod Cepnik se je ozrl k njej, naredil korak proti Herzi in se spet vrnil. »To sploh ni nikakršen raj, Alojz!« je zaklicala gospa Mavec. »Verjemi mi! Mogoče je tam lepo nekaj tednov ali mesecev. Kaj pa potem? Kaj boš pa potem? Kar naprej sedel pod palmami in gledal na odprto morje? Saj tega sploh ne bi prenesel!« »Bom že videl, kako in kaj!« »Ne, Alojz! Nesrečen boš tam! Saj vendar tako zelo ljubiš svoj poklic! In tudi mene si nekoč ljubil!« »Toda to je minilo!«