Al Havajtijeva se je prejšnji ponedeljek okrog polnoči odpravljala spat. Njeni trije sinovi in dve hčeri so že spali, ko je strahovito počilo. »Zrak je bil rdeč,« pravi ranjenka. »Zdelo se mi je, da je izbruhnil vulkan. Tla so izginila pod menoj. Iz daljave sem slišala moža. Nadja, Nadja, je klical, jaz pa mu nisem mogla odgovoriti. Hiša se je podrla name. Ves čas sem bila pri zavesti in čakala na smrt. Božja volja je bila, da sem preživela.« Reševalci in njen mož, ki je bil ranjen v nogo, so se več ur prebijali skozi ruševine, da so prišli do nje. Njene sorodnice in dveh dečkov iz sosednjega stanovanja v soseščini Daradž niso rešili, pripoveduje Nadja in se drži za trebuh. Njena mati sedi ob postelji in stresa šale o Šaronu. »Morda je v šoku,« pravi v opravičilo neki moški in pojasni, da bo Nadja v bolnišnici do poroda. »Če bo fantek, bo Salah. Če bo deklica, bo Lejla«.