Nezavestnega so me peljali v bolnišnico in tam sem ostal sedem tednov. Pravzaprav ne jaz dobesedno, ker me kot samostojno delujočega nekaj tednov ni bilo. Bile so žice in cevi, ki so namesto mene dihale in me hranile. Jaz sem bil tam samo v trenutkih, ko so me skušali prebuditi, da bi pljuča sama dihala in da ne bi pozabila, kako se to dela. In tudi o teh trenutkih ne vem ničesar. Opisala mi jih je Helena, ki je ure in ure sedela ob postelji in mi govorila, čeprav nisem ničesar razumel. In prišla je Nataša na poti v Washington in je potem napisala čudovito kolumno Medtem ko si ti spal, in bil je Ervin H.M., ki mi je neutrudno govoril, kaj je novega doma in v svetu, kajti edina beseda, ki sem jo bojda izrekel, ko sem ga videl, je bila: »News?«