Daj, zbudi se, veliki ljubimec, je slišal Sydellin glas, ko mu je prinesla krožnik vroče juhe. Johnson je razmišljal, zakaj ga vedno tako kliče. Obenem se je spomnil uspavalnih tablet. Ko je šla iz sobe, da bi mu prinesla časopise, je zlil polovico juhe skozi okno. Rekel ji je, da ne more več jesti. Na njeno prigovarjanje pa je pojedel nekaj žlic, nato pa predlagal, naj Sydelle spi v drugi sobi, da se ne bi nalezla bolezni. Grlo ga je strahotno bolelo. Hotel je le spati. Zadremal je, vendar se je ves čas prebujal. Spet je začutil vlago, ki mu je počasi lezla v kosti. Kot bi snežilo po njem in po postelji. Odprl je oči. Zdelo se mu je, da sanja. Okno je bilo na stežaj odprto, veter pa je valovil zavese. Bil je mrak. Zatipal je svetilko, in ko jo je prižgal, je videl, da leži v postelji brez odeje. Ta je bila na tleh, tako kot gornji del njegove pižame. Moker sneg mu je padal na prsi. Sydelle je sedela ob postelji, oblečena v svoj krzneni plašč. Zdrznila se je, ko je prižgal luč. Opazovala je, kako počasi umira.