Spraševala sem se, le kako so se ljudje lahko pripeljali v tako majhnem vlaku, čeprav je bil tako dolg, da se je komaj videlo, kje je zadnji vagon. Ljudje so sedeli na travi ali pa so se sprehajali ob vlaku, vse polno jih je bilo. Toda na vlaku je bila še zmeraj gneča. Težko je bilo hoditi po hodniku, kupeji so bili polni. Ob devetih pa bodo morali nazaj na vlak, do jutra. Policaji niso imeli nobenih vesti pa tudi nobenega dela. Kam pa naj bi pobegnili ženske in otroci? Dve starki sta sicer neprestano govorili, da bosta šli peš domov, a bili sta tako slabotni, da niti vstati nista mogli sami. Ženske so pošiljale svoje malo večje otroke, naj popazijo nanju, da ne bi padli z vlaka, ko sta se plazili po tleh. Nikogar nista imeli. Nekaj ljudi je bilo duševno zaostalih, nekaj pa je bilo takih, ki niso vedeli prav dobro, kje so. Kar sedeli so tam in se pogovarjali sami s sabo. Na postajo so pripeljali kavo in jo kuhali. To je bil dogodek! Priložnost, da obudijo tudi kak lep spomin pa načrte, da bodo spet hodili drug k drugemu na kavo, ko se vrnejo. Tisto pravo, bosansko kavo.