Zaključuje se delovni teden in danes je plačilni dan. Jeroen sedi v jedilnici z zgledno zloženimi kupi bankovcev in spiski pred sabo, delavci sedijo na travi pred vhodom in se, ko pridejo na vrsto, posamično ali v skupinah vzpenjajo na nadstropje, da bi prejeli zasluženo plačilo. Nobenega vznemirjenja, z vsakim pregledata evidenco prisotnosti, preverita izračun, denar se prešteje na roke. Jeroen je tu ključna oseba, kot Marcov pomočnik ima pregled nad financami in skrbi za logistiko, opremo in ekipe strokovnjakov in delavcev: samo v strokovnih ekipah bo letos tu daljši ali krajši čas, nekateri tudi po tri mesece in več, delalo čez 120 specialistov z vsega sveta. Obenem vodi svoj sektor izkopavanja in kot specialist za keramiko tudi obdelavo vseh keramičnih najdb. Vse ključne odločitve so seveda Marcove, on je ugleden starejši profesor, že več kot trideset let dela v Turčiji. Njegovo ime se nekako naravno povezuje s Sagalassosom, od nedavnega pa je tudi ovekovečeno na spominskih napisih na objektih, ki so bili obnovljeni v sodelovanju s tukajšnjim ministrstvom za kulturo. A operativni vodja je Jeroen in delo mu dobro uspeva. Turško govori tekoče (kot večina stalnih strokovnih sodelavcev) in s potrebno avtoriteto. Poročen je z Ebru, elegantno kolegico turškega rodu, ki kot konzervatorka dela pri restituciji heroona na območju gornje agore. Včasih med sabo povišata ton, takrat običajno preklopita na angleščino, da ju delavci ne razumejo. Ebru gotovo v marsičem bolje razume občutja in potrebe domačinov, Jeroen pa vendarle pazi, da se ne meša v njegove ingerence. Najela sta hišo v Aglasunu in tu prebijeta vse poletje. Stalno učiteljsko in raziskovalno mesto na univerzi je dobil šele pred nekaj tedni.