George W. Bush, mož, ki ga velik del sveta krivi za vojne, lakote in naravne katastrofe, je v torek dopoldan v »koščku nebes« vdihoval svež zrak in poslušal petje ptic okoli sebe. V idili ga ni motilo prav nič in moralo se mu je zdeti čudno. Kaj se dogaja, se je gotovo spraševal tudi dan kasneje v Nemčiji, kjer ga ni pričakal en sam anarhist, mirovnik, levičar, nihče, ki bi vsaj malo spominjal na življenje tam zunaj. Podoba se je nekoliko popravila šele v sredo zvečer: med pristankom njegovega letala v Rimu so ulice zavzele kolone demonstrantov. Vendar so komentatorji opazili, da jih ni bilo na tisoče, kot je običajno.Doslej je vedno, kadar je prispel v Evropo, množica Bushevih nasprotnikov pred palačami, v katerih se je zadrževal, zganjala kraval. Lani ob istem času so na severu Nemčije, kjer je sestankoval s skupino osmih najmočnejših držav, zaradi njega goreli avtomobili, letele so granitne kocke, izložbe so šle na koščke. Ljudje so bili pripravljeni tri dni ležati na cestah pred znamenito heiligendammsko ogrado, v vročini, mrazu, premočeni od vodnih topov in pretepeni s pendreki.»Ste opazili kakšnega demonstranta?« je bilo običajno vprašanje policistu, ki je v torek varoval dvestometrski pas pred kompleksom Brdo.Nekoliko začudeno je odkimal. »Nobenega...So vam sporočili, da se kdo bliža? Se kaj dogaja...Nič!«Napovedanih protestnih akcij v okolici Brda ni bilo. Nihče tudi ni postavil napovedane zapore na cesto med Brdom in Bledom. Policija je posegla petdeset kilometrov proti jugu, kjer so na poti iz Kopra zaustavili aktivista Marka Breclja in ga zaradi domnevne tehnične napake na vozilu izločili iz prometa. Brecelj in kolegi so pot nadaljevali peš in se pridružili štiridesetim oporečnikom, ki so zadnji dan teden dni trajajočega festivala Push Bush Out zasedali trato pred ljubljansko Kazino. Nekateri od njih so se kasneje odpravili še v Kranj, kjer so lokalni alternativci pripravili manjši protestni shod s spontanimi govori in punk koncertom proti »fašistični politiki« ZDA in EU. Tam je bil tudi Tomo Križnar, ki je dejal, da je Bush »odpisan človek«.Najbrž je imel prav. Monty Schädel, eden od lanskoletnih organizatorjev množičnih protestov v Heiligendammu, je Bushev poslednji obisk pospremil s sarkazmom, rekoč, da je nemška vojaška politika za Nemce zdaj mnogo bolj relevantna od ameriške. To je premišljen udarec za predsednika države, katere vojaški piloti so med hladno vojno z zračnim mostom v Zahodni Berlin nemške otroke reševali pred lakoto. Vendar to, da nihče od slovenskih aktivistov ni s transparentom jurišal čez polje proti ograji protokolarnega objekta, še ne pomeni, da se jim ne zdi relevanten. Morda več pove nagel torkov telefonski pogovor z enim od članov Avtonomne tribune, skupine, ki je prva v Sloveniji objavila manifest proti vrhu EU-ZDA: mladi aktivist je pojasnil, da ofenzivnih akcij ni tudi zato, ker je Bush s seboj pripeljal ostrostrelce, ki so se razporedili po grmovju okoli Brda. Ne glede na zdravi razum zgodbe, kot je tista o mladeniču, ki je v vagonu londonske podzemne železnice dobil policijsko kroglo v glavo zgolj zato, ker je nosil dolg plašč in nahrbtnik, pustijo v ljudeh pečat. Ko razum vzame vrag, je oporečnik v najboljšem primeru zmeden. V takšnih razmerah samoorganiziranje postane podvig. K zaščiti, s katero se je obdala politično-ekonomska elita, sodijo jemanje vzorcev izdihanega zraka pripadnikom levičarskih skupin, da bi jih psi v množici prepoznali, preventivne aretacije, ki se dogajajo tudi v Sloveniji, in tajno pregledovanje vsebin njihovih računalniških diskov. Nekaj tednov po lanskoletnih demonstracijah v Nemčiji se je izkazalo tudi, da je v nadzorovanju civilne družbe sodeloval bundeswehr. Lovska letala, ki so domnevno zaradi varnosti helikopterskih poletov preletavala prizorišče, so v resnici nosila vohunske kamere, s katerimi so posneli gibanje množice. Da se oporečniške skupine odrekajo centralnemu vodenju in se organizirajo ohlapno, tako ni zgolj stvar svetovnega nazora, temveč tudi samozaščite. Manj prijetna plat ohlapne organizacije pa je povečano tveganje za sporadičnost rezultatov, kar se je pokazalo tudi v Sloveniji.»Tokrat smo bili slabo obveščeni, naslednjič pa bomo šli sedet na cesto pred Brdom,« je prhnila srednješolka Lea, ki je med protestnim shodom, ki se je začel po Bushevem odhodu, s prijateljico sedela na travi pod enim od grmov ob osrednjem kranjskem trgu. Iz zvočnikov so se razlegale pankerske budnice in drvele naravnost v nebo, po katerem je odplulo predsedniško letalo. »Preprečiti jim moramo prihod,« je bila prepričana Lea. »In to z lastnimi telesi.«eorge W. Bush, mož, ki ga velik del sveta krivi za vojne, lakote in naravne katastrofe, je v torek dopoldan v »koščku nebes« vdihoval svež zrak in poslušal petje ptic okoli sebe. V idili ga ni motilo prav nič in moralo se mu je zdeti čudno. Kaj se dogaja, se je gotovo spraševal tudi dan kasneje v Nemčiji, kjer ga ni pričakal en sam anarhist, mirovnik, levičar, nihče, ki bi vsaj malo spominjal na življenje tam zunaj. Podoba se je nekoliko popravila šele v sredo zvečer: med pristankom njegovega letala v Rimu so ulice zavzele kolone demonstrantov. Vendar so komentatorji opazili, da jih ni bilo na tisoče, kot je običajno.