Povsem nepričakovano za Jeremija je začela Lavinia z visokimi, predirnimi toni žvižgati. Pri tem je tekala v krogu, kakor da bi jo pičil čmrlj. »Zdaj pa si mene spravil na neko misel!« je vzkliknila vsa iz sebe. »Na kakšno, povej?« je vprašal Jeremija, ki mu je njeno nepretrgano žvižganje začelo že malce parati živce. »No, na to o papirju in svinčniku!« Lavinia je kar hlastala za zrakom. »V palači na vseh koncih in krajih ležijo papir in svinčniki. No, ne na vseh koncih in krajih. Toda pametna podgane ve, kje naj jih poišče!« Spet je predirno zažvižgala. »Preskrbela ti bom svinčnike in papir, Jeremija Zlat,« je oznanila. »Potem boš Simi napisal pismo in jaz ji ga bom odnesla.« »Ne vem, ali je to res tako dobra domislica,« je ugovarjal Jeremija. »Pismo bi lahko odkrili, to pa bi bilo za vse nas zelo nevarno.« Premolknil je in napel ušesa. »Lavinia?« je poklical. »Si še tu?« Ko ni dobil odgovora, je pogledal pod posteljo. Lavinie pa ni našel tam; po vsem sodeč se ji je zelo mudilo. Jeremija je sedel na posteljo. Domneval je, da ne bo dolgo trajalo, ko se bo Lavinia vrnila. Toda očitno je bilo njeno iskanje zahtevnejši podvig, kakor si je predstavljala. Ker Jeremijeva ura ni kazala časa, 373