Strašno mi je šel na živce, toda bil je konstanten vir zaslužka, tako rekoč grenki vsakdanji kruhek. Bil je tipičen primer mazohista, ki je v bistvu sadist. Suženj je bil le epizoda, v katero je smuknil po zaključku dnevnih transakcij. Moj najljubši suženj in sploh naj-klient pa je bil pravi, polnokrvni suženj. Čisto nor je bil name, čeprav sem ravnala z njim v najboljšem primeru svinjsko. Brezpogojno je ubogal, ne glede na to, kako zloben je bil ukaz. Čim hudobnejši, tem raje. Ako sem po končani seansi sedela na postelji in kadila cigareto, je obmiroval poleg mene v pudelski pozi in vzhičeno bevskal, hov-hov, tvoj pepelnik sem! Njegova naivna, odkritosrčna vdanost mi je zmehčala srce. Kako je izrekel, hočem ti lizati čevlje, pojesti ka-ka, piti lu-lu, je bilo razorožujoče. Zanj to ni bila igra. Ponavadi so klienti za konec pričakovali malo neobveznega čveka, kot neke vrste most v svet zunaj. On pa je nemoteno nadaljeval, klečal pred menoj in moledoval, naj prosim migam z ri-to ali mu ugasnem cigareto v ustih. Ponotranjiti je hotel preprosto vse odpadke, ki sem jih zmogla proizvesti. Najraje bi ga kar vzela domov.